V soboto, 17. septembra,  bo od 10h do 15h v Mariboru pri Biotehniški šoli Maribor (Vrbanska cesta 30)  bolšji sejem rastlin. Ob ponudbi na stojnicah bo možen tudi (voden) ogled nasada dalij, vinske kleti in sadovnjaka. Organizirano bo tudi predavanje.

Za parkiranje je prav tako poskrbljeno.

Tisti, ki se želite udeležiti bolšjega sejma rastlin kot razstavljalci (prodajalci), pošljite prijavnico ali pa jo s seboj prinesite na sam sejem (najdete jo na tej povezavi http://www.svz-si.eu/sl/Prijavnica_na_bolsji_sejem_rastlin/).

Vsi ostali, ki se boste sejma udeležili kot obiskovalci,  vljudno vabljeni!

Tisti, ki ste mislili, da je Škotska viski, dude, kilti, gradovi, dež in hagis, se niste nič zmotili. Ni pa Škotska samo to; je še veliko več. To smo spoznali na devet dnevnem potepanju po tej deželi različnih obrazov in izrazov konec julija in v začetku avgusta. Res pa je, da smo marsikaj lahko doživeli zato, ker smo se na pot podali z avtom in tako videli kraje, kamor nas nobena agencija ne bi peljala. Rezervacija določenih trajektov pa je bila potrebna nekaj mesecev vnaprej. In tudi prenočišč.

Začetne dni smo preživeli na otoku Arran in Islay ter spoznavali res nenavadno in čudovito naravo, majhna mesteca (res majhna)  in njihove znamenite destilerije viskija (otoška izgovorjava izgleda nekako takole: ueski), se vozili po »single road«, to je otoških izjemno ozkih cestah s številnimi izogibališči, dajali prednost kravam in ovcam, v vaških gostilnah okušali njihove jedi in seveda degustirali dimljen viski (z vonjem in okusom po železniških tračnicah, naj mi bo oproščeno). Po dveh dneh degustacij ti tak viski celo postane všeč. Res pa je, da se ga pije popolnoma drugače, kot si običajno predstavljamo; ogretega na telesno temperaturo in z nekaj kapljicami vode.  Domačini so izjemno prijazni in ti povedo za marsikatero znamenitost, ki je ni v turističnih vodnikih.

Z otokov smo se odpravili na celino in preko višavja (merila so pač različna) ter mimo prekrasnih jezer pripeljali do Pertha. Vmes smo si ogledali   bolj in manj znane gradove. Morebiti bi izpostavila samo Inveraray, eno najbolj turistično obiskanih točk. Grad je resnično impozanten; od vrta, ki ga tudi propagirajo, pa sem pričakovala bistveno več. Na vrsti je bil še grad, kjer so kronali škotske kralje; Scone Palace z resnično noro zbirko porcelana in zanimivim labirintom (brez heca se lahko v njem malo izgubiš). O vrtu pa ne bi izgubljala besed. Na tej točki sem že pomislila, da z vrtovi ne bo nič pametnega. Kakšna zmota!

V okolici Edinburgha smo obiskali Cambo Garden, ki mi je popolnoma zaprl sapo s svojo barvitostjo, izjemnimi barvnimi in teksturnimi kombinacijami, ki so delno spominjale na Great Dixter ali pa Sissinghurst, ampak samo delno. Tukaj bi se z veseljem zadržala najmanj en dan, ne pa samo nekaj ur. Dogovorjeni smo tudi bili za ogled enega popolnoma privatnega vrta; The Kevock Garden, ki je po velikosti primerljiv tudi z našimi privatnimi vrtovi. Oba lastnika sta bila izjemno ljubezniva, poznala sta Slovenijo in Triglav. Zanimivo se mi je zdelo, da sta si uredila velik skalnjak, kar v teh vlažnih razmerah ni najbolj enostavno in kjer smo lahko občudovali lepe primerke pravih alpskih posebnosti.

Obiskali smo tudi znano vrtnarijo Edrom Nursery, ki pa je ob torkih in sredah zaprta. Kljub temu so nam dovolili ogled prodajnega rastlinjaka. Raje ne povem, kaj vse je notri, saj tisto noč potem nisem dobro spala. Vzorčne grede pa so šele na začetku nastajanja, kljub temu pa že dobite občutek, kako bo vse izgledalo, ko bo končano.

Za konec sem prihranila edinburški botanični vrt, ki si ga je vredno ogledati, četudi bi bili samo en dan v Edinburgu. Resnično veličastno. Še posebej skalnjak, kakršnega še nisem videla. S čudovitimi zasaditvami in svojo velikostjo prav impresionira.

Edinburg je bil pravo mravljišče, s trumami, ki so se valile po glavni ulici in bile v pričakovanju začetka vsakoletnega festivala. Slovenci pa ne bi bili Slovenci, če ne bi tukaj našli svoje zatočišče v neponovljivem pubu Guilty Lily, ki je bil naša dvodnevna večerna postojanka in kamor so zahajali samo domačini.

Več o Škotski naj povedo fotografije, jaz pa zaključujem z besedami: zanimiva dežela, prijazni ljudje, dober ueski, znosno vreme, zgodovina na vsakem koraku. Priporočam.

Tekst in fotografije: Alenka Gorza

Z Meto in Ančo smo se odzvali splošnemu vabilu, ki je bilo objavljeno na različnih spletnih straneh, in se družno odpravili v vrt Jelke Samec Sekereš, imenovan »Na Šancah«. Po opozorilu na vabilu, da parkiramo na lastno odgovornost, smo parkirali kar na uradnem parkirišču, že na začetku ulice. Malo zadihani smo pripešačili do vrta, kjer so bili že prvi obiskovalci iz Prlekije in Velenja. Jelka je v svojem znanem slogu navdušeno vodila že eno skupino radovednežev po vrtu. Kmalu za nami so v vrt prispeli še Saša z Mitjem in Urošem ter par iz Cerknice. Družno smo počakali v senčni uti ob marelični palinki in hrustljavih kifeljčkih na Jelko, da je zaključila svoj krog vodenja. Nato smo vsi skupaj, »ta novi«, sledili njenim stezam po vrtu in z velikim zanimanjem poslušali o posameznih rastlinah v vrtu, o značilnih predelih vrta s specifičnim rastlinjem in o novostih, ki jih je bilo vse polno po vsem vrtu. Ker je bil njen vrt zelo lepo predstavljen v prilogi Dela »Delo in dom« (Alenka Gorza: Vrt posebne sreče, 26. jan. 2011), ta moj prispevek ob dnevu odprtih vrat ni namenjen predstavitvi vrta, temveč bolj prikazu vzdušja v vrtu ob takih dogodkih. Polni informacij o rastlinah, o katerih nam je Jelka tako zagnano govorila, in zaradi pripeke že kar malce prepoteni, smo spet prispeli do senčnice, kjer nas je pričakal ravno prav ohlajeni Zelen in nato na razgledni terasi še okusen golaž, ki ga je pripravil Gabor. Med tem časom, ko smo se mi krepčali, so prišli novi obiskovalci, Jože Zupanc s hčerko, še posebej pa je razveselila vse prisotne vedno elegantna Jadranka z možem. Še kratek klepet z domačimi in obiskovalci o tem in onem, vpis v knjigo vtisov in že je bila ura blizu ene in čas za odhod. Ob klepetu se je porodila ideja, da ne bi bili dnevi odprtih vrat vedno ob istih terminih, saj si obiskovalci želijo spoznati vrt tudi v drugih letnih časih.

Upam, da se je živahnost dogajanja nadaljevala tudi v popoldanskem času, kajti njen vrt in njena navdušenost nad rastlinami sta resnično vredni obiska in pozornosti.

Zapis prispeval M.S., fotografije iz arhiva Alenke Gorza

Lahko bi si samo želeli več takih popoldnevov, kot je bil ta, v sredo, 6.julija.

Pri Zahostniku je lepo vreme privabilo številne ljubitelje maslenic, ki so si jih lahko ogledovali že popoldan, proti večeru pa poslušali o njih zanimivo predavanje. Obiskovalci so izvedeli marsikaj zanimivega, novega; predvsem pa so skrivnosti te lepotice bile pokazane v živo. Predavanje v samem vrtu je lahko zahtevno delo, vendar ga je Milan izpeljal profesorsko rutinirano, svoje pa so dodali še obiskovalci. Vsi s(m)o bili lepo disciplinirani in poleg glavnih zvezd maslenic bili deležni še ogleda vrta, ki mu v tem času dajo svoje poudarke še dišeče plamenke in ameriški slamniki. Prebudile pa so se tudi že trave, ki  nakazujejo, da bodo v kratkem prevzele primat.

Včerajšnje popoldne je bilo prijetno; na vrtu med rožami in prijatelji se je marsikaj reklo, povedalo in izmenjalo. Upam, da bo Milan in tudi še kdo drug za njim, nadaljeval s takim načinom  predstavljanja in spoznavanja rastlin, ki povezuje, s tem ko se med vsemi tkejo vezi razumevanja in bodočih prijateljstev.

Tekst in fotografije: Alenka Gorza

In še prispevek avtorja spletišča (kliknite za povečavo)

Vas zanimajo maslenice? Želite nabaviti sodobne sorte?
Oglejte si novosti zadnjih let z vrta avtorja spletišča (Kamnik)
Kliknite tukaj