Tone Puntar - ljubiteljski gojitelj rododendronov ( - 2012)
V decembru 2012 je nenadoma preminil Tone Puntar, ljubiteljski gojitelj in izredni poznavalec rododendronov. S tolikimi izkušnjami, kot jih je imel on na tem področju, bi v Sloveniji zelo težko našli enakega.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v Sostrem na obrobju Ljubljane kupil več kot en hektar veliko gozdno parcelo in na njej zasadil svoje prve rododendrone. Štiri desetletja je nato neumorno zasajal nove in nove sorte in jih vse do svoje prezgodnje smrti zvesto negoval. Za rododendrone mu ni bilo nikoli žal ne časa ne denarja ne velikega truda, ki ga nasad z nekaj sto različnimi rododendroni zahteva. Tudi neozdravljiva bolezen rododendronov, zaradi katere je pred dobrimi 20 leti moral posekati in nato obnoviti velik del nasada, mu ni vzela volje in veselja do teh enkratnih rastlin.
Toni je svojim ljubljencem želel zagotoviti razmere, čim bolj podobne tistim v njihovi azijski domovini. Sadil jih je v svetlo senco, kjer se, razen nekaterih izjem, najbolje počutijo. Ker imajo koreninsko grudo tik pod površino, jim je nevarna bližina 'tekmovalnih' dreves, kot so smreka, bukev in breza, dobra soseda pa sta bor in hrast. Veliko dela je imel z dobro odcednostjo zemljišča. Najbolje so se obnesle nabrežine, kjer je pripravljal "terase", na njih pa odcedne gomile. Za sajenje se je odlično izkazala gozdna zemlja, predvsem debelejše plasti pod iglavci na izrazito senčnih mestih, ki jim je dodajal šoto. 
Da bi si olajšal vzdrževanje vrta, je Toni rododendrone zastiral. Na njihovem rastišču ne sme biti plevela, kar je še posebno pomembno v času njihovega vraščanja. Zato je plevel pri mladih rastlinah ročno populil, ko pa se je rastlina razrasla do tal, to ni bilo več potrebno. Za zastiranje je uporabljal namočeno šoto, gozdovko, odpadlo drevesno listje, zmleto trhlo vejevje iz gozda, v tankem sloju zelo staro žagovino, seno in slamo, pa tudi uležan konjski gnoj, ki je tudi odlično gnojilo. Škodljivce, hrošče zlate minice, je pobiral ročno, insekticidov ni nikoli uporabljal. Prav tako je ročno, z grabljami, saniral škodo, ki so mu jo s svojim brskanjem po gomilah povzročali kosi.
Tonetova strast je bila tudi razmnoževanje rododendronov. Največ je uporabljal grobanje, ki mu je dalo ukoreninjen poganjek največkrat že po dveh letih.
(Delno povzeto po: Alenka Gorza, Mavrica v gozdu, Delo in dom, 26.03. 2013)
Na pogrebu, 27. decembra 2012, je v slovo spregovoril njegov prijatelj Jože Bitenc:
Spoštovani prijatelj Tone!
Prvič sva se srečala daljnega leta 1985, ko sem delal prve korake v svet rododendronov. V tvojem vrtu v Sostrem si ti že takrat imel veliko teh rastlin. Zbirka je bila raznovrstna, tako po obliki, velikosti in barvi cvetov. Posebno mi je ostal v spominu eden v obliki drevesa
. Za tiste čase, ko rododendronov ni bilo mogoče uvoziti, je bilo v zasebnem vrtu to nekaj edinstvenega. Žal ti je potem neozdravljiva bolezen rododendronov prekrižala načrte in si jih moral večji del posekati in zažgati. Ampak to je bilo le za nekaj časa. Ko si bil ob neki priliki pri meni, se ti je posvetilo, kje si naredil napako. Zbirka hortenzij se je morala umakniti in na to mesto so prišli spet novi in novi rododendroni. Nekaj starih je še ostalo in ti so sedaj veličastni in vsega spoštovanja vredni.
Zbirka tvojih rododendronov je čudovita. V njej se zrcali tvoj prefinjen občutek za harmonijo barv in oblik. Ko sva v različnih letnih časih hodila po tvojem vrtu, si s posebnim užitkom in zanosom razlagal o svojih preko 150 vrstah rododendronov. Vsak rododendron si poznal do potankosti: ime, velikost cvetja, odtenek barve, vonj in način rasti. Kljub tvoji neprijetni bolezni sta iz tebe žarela neverjetna energija in optimizem. Zmogel si narediti velike stvari, ki bi se jih še mnogo mlajši ustrašili.
Dan pred tvojo smrtjo sva kar nekaj časa preživela skupaj. Prehodila sva tvoj vrt in dolino, polno miru. Občudoval sem velike, zdrave rododendrone, ki so tudi v tem času čudoviti in nakazujejo polnost cvetja v prihajajoči pomladi. Ker na teh tudi preko treh metrov visokih rododendronih ni nobenih sledi starega cvetja, sem te vprašal, kdo in kako potrga vse to odcvetelo cvetje. Ja, si rekel, to jaz vzamem lestev in potrgam. Pohvalil si svojo soprogo Metodo, da z veseljem sodeluje pri nižjih rododendronih in da ti je pripravila listje za zastirko. Večkrat si omenil tudi sina Petra, ki ti je pomagal pri težjih delih.
Tudi tokrat si mi podaril dva rododendrona, ki si ju sam vzgojil.
Ja, dragi Tone, veliko, veliko znanja sem prejel od tebe. Hvala ti za vse. V mojem vrtu in v mojem življenju si pustil neizbrisne sledi in v cvetju bom vedno videl tudi tebe. Verjamem, da ti bo na nebeški livadi lepo in da boš ob dehtečih rožah užival večno pomlad. Naj ti bo Gospod milostljiv in naj tolaži tudi tvoje domače, ki jim izrekam iskreno sožalje.
Z vsem spoštovanjem Jože Bitenc
Toneta Puntarja žal ni več nami, vrtoljubci pa nismo pozabili ne njega ne njegovih slečev in azalej. Na spodnjih slikah si lahko ogledate, kako so nekaj mesecev po njegovi smrti rododendroni cveteli v njegov spomin in nam v občudovanje.
Fotografije: Alenka Gorza (fotografije v tekstu in spodnja galerija slik) in Milan Sterle (zgornja galerija slik)
Minca Zobec je imela svoj vrt v Vižmarjih, kjer je gojila svoje ljubljenke in spada na področju ljubitejlskih vrtov med velike poznavalke tistega časa. Bila je skromna, vendar delavna, jaz jo prištevam med 'pionirje urejanja privatnih vrtov. Koliko mi je znano iz pripovedovanja, je svoje znanje rada delila z drugimi ljubitelji, nesebično je znala pomagati drugim. Že v tistem času je imela zavidljivo zbirko rododendronov, ko pri nas še niso bili tako poznani, maslenic, mislim, da je te imela posebej rada, da o drugih rastlinah sploh ne govorim. Škoda, da sem jo tako pozno spoznala, za mene je bila 'žlahtna' osebnost.
Dobrih deset let po končani drugi svetovni vojni je pričela v Ljubljani delovati skupina hortikulturnih zanesenjakov, zbranih okrog profesorja Cirila Jegliča. Želeli so, da bi tudi pri nas pričeli sodobno vrtnarsko urejati okolico, tako domače vrtove kot javne površine. Da bi te ideje čim lažje in čim hitreje prodrle v takratno javnost, so februarja 1957 ustanovili Hortikulturno društvo Slovenije. Prav v tistem času se je Anka Bernard kot mlada inženirka agronomije po nekajletnem izpopolnjevanju doma in v tujini zaposlila na Zadružni zvezi Gorenjske. S somišljeniki, ki so tudi imeli ustrezno znanje ter izkušnje in so se prav tako zavedali, da je treba čimprej odpraviti neurejenost kranjske bivalne okolice, vrtov in mestnih površin in jih urediti tako, kot se je to dalo videti v tujini, je 13. februarja 1959 ustanovila Hortikulturno društvo Kranj in postala njegova prva predsednica. Pričeli so prirejati poučna predavanja, prikaze obrezovanja drevja in vrtnarsko usmerjena potovanja v bližnjo in daljno okolico. To je bilo za ljudi zelo privlačno. Nabavljali so sadike, semena in spomladanske čebulnice, kar se takrat večinoma pri nas še ni dobilo. Ko je s triletno prekinitvijo leta 1966 spet postala predsednica društva (in bila je to vse do prerane smrti), so pričeli sodelovati z mladimi in društvo je kmalu imelo več kot 300 članov. Čeprav ni bilo dovolj denarja, je kakovost dela rasla na vseh področjih, tako pri izobraževanju in ekskurzijah kot pri razstavah in raznih delavnicah (največkrat aranžiranje cvetja).