Agastache foeniculum, mehiški ožep

Mehiški ožep je priljubljena aromatična trajnica, ki bogato cveti celo poletje. Njeni drobni, v pokončna socvetja združeni cvetovi privabljajo čebele in metulje.
V naravi raste na odprtih, kamnitih in peščenih rastiščih v ZDA in v Mehiki.
A. foeniculum je pokončna grmasto rastoča trajnica z dišečimi listi z vonjem po janežu in cvetovi, ki privabljajo množico čebel in metuljev.. Visoka stebla so močno razvejana. Zeleni listi jajčaste oblike z nazobčanim robom imajo močan vonj po janežu. Majhni, cevasti modri cvetovi so združeni v velika pokončna socvetja. Razcvetajo se od julija do septembra. Zraste do 100 cm v višino in do 40 cm v širino. V naravi raste na poljih in travnikih severnih predelov Severne Amerike. Najlepše uspevajo na zelo sončnih rastiščih in v bogati, odcedni zemlji. Nekatere vrste so kratko živeče trajnice, a se same razmnožujejo s semeni. Pri nekaterih je priporočljivo, da se odcveteli cvetovi sproti odstranjujejo. Pozno poleti in ob sušnih poletjih, lahko listi nekoliko odpadejo. V kolikor so posajeni v težka tla, so malo bolj občutljivi na mraz, saj ne marajo zimske mokrote.
V okrasne namene je posebno zanimiv križanec 'Blue Fortune', ki je nekoliko nižje in bolj košate razrasti, cvetovi pa so intenzivnejše modre barve. Je križanec med obema omenjenima vrstama.
Mehiški ožep sadimo na cvetlične grede v družbo hermelik, jesenskih aster, japonskih anemon, lepih očk, rmana, gavre, ameriškega slamnika in okrasnih trav. Lep je tudi na zeliščnem vrtu.

Amsonia taberanemontana, vrbolistna vrbica, amsonija

Vrbolistna vrbica je trajnica, ki se odlikuje po nebeško modrih cvetovih in lepih jesenskih barvah.
Izvira iz Severne Amerike, kjer je razširjena v gozdovih, na vlažnih travnikih in na bolj suhih kamnitih predelih med skalami.
Vrbolistna vrbica je šopasta trajnica s prožnimi stebli modrikaste barve. Listi so nekoliko širši in nekako papirnati na otip. Svetlo modri zvezdasti cvetovi se odpirajo v rahlih in nekoliko povešavih socvetjih. Jeseni se obarva živahno rumeno. Najlepše uspevajo na polnem soncu ali v polsenci, v rodovitnih, odcednih tleh. So počasi rastoče gručaste trajnice. Imajo pokončna stebla, ki izraščajo iz ene točke tik nad zemljo. Sčasoma se število stebel povečuje, tako da rastlina zraste v pravi grmiček. Pozno pomladi se na steblih, ki so včasih nekoliko modrikasta, začnejo razvijati vijolično modri popki. Iz njih se na začetku poletja razcvetajo svetlo modri cvetovi, ki imajo prav edinstven odtenek modre, kakršnega poznamo le pri malokateri drugi trajnici. Po obliki nekoliko spominjajo na cvetove zimzelena (Vinca). Zanimivi so tudi plodovi oziroma semena, ki so lahko do 12 cm dolga. Listi so izmenično nameščeni vzdolž stebla in se po obliki in velikosti nekoliko razlikujejo. Lahko so zelo ozki, podobni iglicam ali celo suličasti in ovalni. Jeseni se listi in stebla obarvajo rumeno, kar izgleda izjemno privlačno. Ko jih posadimo, potrebujejo nekaj časa, da se lepo vrastejo. Dolgo časa uspevajo na istem mestu. Lepe so tudi za rezano cvetje. Nekatere vrste vsebujejo belo tekočino, ki ob rezu priteče iz stebla. Da bi vrbica v vazi čim dalj časa obdržala svežino, moramo čim hitreje zaustaviti odtekanje tekočine s tem, da steblo pomočimo v vročo vodo ali ga zažgemo s plamenom.
Vrbico sadimo na cvetlično gredo v družbo rmana, hermelik, kadulje, flomisa, ameriškega slamnika, japonskih anemon , jesenskih aster in okrasnih trav.

Astrantia major, zali kobulček

Zali kobulček je ena izmed lepših trajnic za hladne predele vrta, kjer nas poleti razveseljuje s svojimi cvetovi. Ti so neprecenljivi za rezano cvetje, saj cvetovi dolgo časa ohranijo svežino.
V naravi raste na vlažnih alpskih travnikih in po gozdovih Evrope in Azije.
A. major je trpežna trajnica, ki zraste do 60 cm v višino in do 40 cm v širino. Dlanasti listi so zeleni in globoko, tri do pet krpasti. V naravi cveti belo, včasih rožnato. Velikost cvetov je različna, od 2,5 do 9 cm v premeru. Sorte z večjimi cvetovi so izjemno cenjene kot rezano cvetje. V polsenčni legi cveti bogatejše in dalj časa kot na vročem soncu. Vzgojili so mnogo sort, ki se razlikujejo nekoliko po višini, predvsem pa po barvi cvetov. Ti so lahko beli, rožnati in v različnih odtenkih rdeče. Posebno lepi so tisti temno rdeči. Ena izmed najnovejših sort ima cvet celo iz treh barv - bele, zelene in rdeče. Poznamo tudi sorto z rumeno pisanimi listi in belimi cvetovi. Najlepše uspevajo v bogatih, vedno vlažnih tleh na soncu ali v polsenci. Je šopasto rastoča trajnica z lepimi listi. Ti so zeleni, dlanasti in ponavadi globoko deljeni. Poleti se na koncu dolgih razvejanih stebel razvijejo glavičasta socvetja, ki so po obliki podobna enemu samemu cvetu. Cvetijo dolgo časa večinoma celo poletje. Odcvetele cvetove je priporočljivo sproti odstranjevati, s tem olajšamo razrast novemu cvetju, hkrati pa preprečimo nastajanje semena. Zali kobulček je v ugodnih rastnih razmerah namreč samosevna rastlina. Ko ga posadimo, se sprva razrašča nekoliko počasneje. Ponekod lepo zacveti šele po dveh letih. Ko pa se enkrat dodobra ukorenini, uspeva na istem mestu dolgo časa.
Zali kobulček sadimo na cvetlično gredo, kjer bo lepo prišel do izraza v družbi kadulje, plahtice, mačje mete, vzhodnjaškega maha, rmana, grozdaste plamenke in perjanke.

Dišeči listi mehiškega ožepa z vonjem po janežu in cvetovi, ki privabljajo množico čebel in metuljev.

Mehiški ožep je trajnica z lepo, pokončno rastjo, ki jo lahko sadimo na cvetlične grede. Na fotografiji v družbi
mehkodlake plahtice in tradeskancije.

Vrbolistna vrbica je trajnica, ki se odlikuje po nebeško modrih cvetovih.

Zali kobulček je ena izmed lepših trajnic za hladne predele vrta, kjer nas poleti razveseljuje s svojimi cvetovi.
Na fotografiji v družbi mačje mete.

Vrbolistna vrbica na vrtni gredi v družbi okrasnega pelina s sivimi listi in kadulje z modrimi cvetovi. Foto Sam McCully

Na gredi jeseni - rumeni listi vrbice v opredju fotografije. Foto Sam McCully

Zali kobulček z belimi cvetovi v družbi host.

-----------------------------------------------------------------------------

Besedilo in del fotografij: Bernarda Strgar, univ. dipl. biol.
Bogato ponudbo vrtnarije Trajnice Strgar d.o.o. Ljubljana Črnuče si oglejte na http://www.trajnice-strgar.si/.

Pogled na trajnice v Sloveniji
Kako poznamo in obravnavamo vrtne trajnice?

Trajnice vse bolj pridobivajo na veljavi, saj si marsikdo, ki jih je začel spoznavati, brez njih svojega vrta ne more več predstavljati. Trajnice je težko zamenjati s katerokoli drugo skupino rastlin, v zvezi z njihovo vlogo v vrtu - in to je - dopolnjevanje osnovnega ogrodja, ki ga v vrtu predstavljajo drevesa, grmovnice in neživi elementi, kot so voda, ograje, poti, škarpe in drugo. Trajnice so tista skupina rastlin, ob kateri lahko najbolj izrazito opazujemo spreminjanje narave tekom letnih časov - spomnimo se samo na visoke trajnice, ki v eni rastni sezoni, takorekoč iz 'nič' zrastejo tudi do dva metra visoko. In druge, ki ostanejo pri tleh, a so v svojem času prav tako izrazite. Če bi določeno mesto v vrtu, kjer raste kakšna trajnica med rastno dobo večkrat fotografirali, recimo  enkrat mesečno, bi bili presenečeni in navdušeni nad razvojem in vsemi spremembami, ki bi se dogajale. Torej, trajnice prinesejo v vrt čar in raznolikost, kar je njihova glavna značilnost.

V zadnjih letih se je na slovenskem tržišču pojavilo veliko različnih sort in vrst trajnic, ki smo jih vzgojili doma, kakor tudi tistih
iz uvoza. Če pomislimo, da je bilo še pred kakšnimi petimi leti v Sloveniji mogoče kupiti največ dvesto različnih trajnic, sedaj pa jih imamo v vodilnih vrtnarijah preko 1000 različnih in število se še povečuje, smemo reči, da smo  dosegli lep uspeh.
Poleg trajnic, ki so vzgojene v Sloveniji in so prilagojene našemu podnebju, je na tržišču  ogromno tudi  trajnic iz uvoza - teh je celo vedno več, tako po izboru, kakor tudi po količini. Sedanji izbor je torej dovolj obsežen.

Če primerjamo vrtnarije s trajnicami v Sloveniji s tistimi v tujini, so razlike v izboru in številu še vedno zelo velike. Vendar pa moramo pri  tem upoštevati posebnosti slovenskega tržišča in našo kupno moč. Ob upoštevanju tega, bi si upala reči, da smo slovenski gojitelji trajnic na dobri poti, da bomo ob takem razvoju kmalu dosegli vrtnarije v tujini. Seveda, ob tej omembi ne moremo govoriti o specializiranih vrtnarijah, namenjenih pravim ljubiteljem in poznavalcem trajnic, torej ljudem, ki so pripravljeni za novo ali posebno sorto plačati tudi kakšen tolar oz. evro več, kot smo to navajeni v Sloveniji.

Kako pa smo se v Sloveniji, vzporedno s prihodom vseh teh novih vrst in sort trajnic potrudili, da bi jih spoznali in uspešno uporabljali, zlasti tiste, ki so bile doslej popolnoma neznane? Kako so se novim rastlinam s svojim učnim programom prilagodile strokovne šole in druge ustanove, ki skrbijo za razvoj znanja? Kako so vrtni centri, vrtnarije in drevesnice, ki prodajajo trajnice poskrbele za izobraževanje svojih kadrov?

Poklicne in strokovne srednje šole poznavanje trajnic in rabo še vedno postavljajo daleč v ozadje - vse je pred njimi - zelenjava, enoletnice, drevnina in grmovnice. To je velika škoda, saj menim, da bi morali vrtnarji vseh stopenj imeti neko splošno in enakovredno znanje o vseh skupinah vrtnih rastlin. To bi bilo dobrodošlo za njih same, za njihovo strokovno verodostojnost in za večjo vsebinsko ter oblikovno pestrost v vrtovih in parkih.

Znanje o trajnicah med strokovnjaki, iz vrtnarskih šol ali univerze je, kakor lahko ugotavljamo premajhno. Začeli bi lahko že  čisto pri osnovi, torej pri sami definiciji o tem, kaj trajnice so. Premnogi namreč strokovno izraz trajnice  posplošeno uporabljajo kar vse povprek - za lesnate rastline, eksote in še za kaj drugega. Naj navedem le enega izmed primerov. Nedavno je bil v eni izmed revij za ljubitelje vrta priložen oglas podjetja, ki prodaja različna gnojila, substrate in druge izdelke za vrt. V oglasu so imeli naslove kot so 'Sajenje vrtnic in ostalih trajnic' (od kdaj spadajo vrtnice med trajnice?), 'Prezimitev eksotičnih in balkonskih trajnic', kjer so med balkonske trajnice uvrščali citruse, lovor, oleander in druge rastline, ki jih v celinski klimi gojimo kot posodovke, drugače pa spadajo med sredozemska drevesa oz. grmovnice. Strokovni izraz za vrtne  trajnice smemo uporabljati za neolesenele, torej zelnate rastline, ki živijo po več let in prav bi bilo, da bi se držali dosledne in pravilne uporabe tega termina. Ali je to morda preveč zahtevno? Taki oglasi in temu primerno ravnanje v praksi ustvarjajo zmedo in škodujejo stroki kot celoti. Kdaj bomo v Sloveniji v vrtnarski stroki razčistili in zaščitili osnovna strokovna načela?

Pri poznavanju trajnic smo začeli z definicijo. Kakšne pa so druge lastnosti rastlin, ki jih je potrebno upoštevati in jih poznati? Izbira primernega rastišča je osnovna in nadvse pomembna. Da ne bomo host sadili na sončna mesta in dobro odcedna tla in obratno, hermelik v senco in težka ilovnata tla. Kaj so poleg rastišča še kriteriji po katerih izbiramo trajnice? Večinoma se najprej sprašujemo po cvetu - barvi cvetov in času cvetenja. Zato mnogi vrtni centri prodajajo trajnice z živobarvnimi slikami cvetov. Cvet je sicer zelo pomemben, vendar to ne more biti edino vodilo pri izbiri. Kaj pa oblika rasti trajnice? Nekatere  trajnice so zaradi oblike rasti vredne občudovanja vse od takrat, ko pomladi odženejo, pa do pozne jeseni, ko se listi in poganjki posušijo. Ali ni to pomembnejše ali vsaj enako pomembno kot cvetovi sami, ki nas pri nekaterih trajnicah razveseljuejo le nekaj tednov na leto, potem pa ostanejo le listi. Kaj pa listi? Tudi listi so pomebni, saj so lahko včasih bolj zanimivi in atraktivni od samega cveta. Spomnimo se samo na pisanolistne žajblje, rdečelistno iskrnico, rumenolistni šaš, srebrnolistni pelin in druge. Poleg tega je potrebno vedeti tudi, kdaj in kako trajnica pomladi odžene in na kakšen način jeseni propade. Potem je treba vedeti na kakšno razdaljo jih sadimo, da bomo dosegli lepo razrast in izgled. Pomembno je tudi to, da so rastline zdrave in čim manj občutljive na bolezni in škodljivce, hkrati pa privabljajo koristne žuželke, nekatere vrste celo ptiče.

To naj bi bili nekateri izmed kriterijev, po katerih izbiramo trajnice. Zato je toliko bolj pomembno, da se zavedamo, da izbira trajnic le na podlagi barve cvetov ni najboljša in nam za lepo rastlino še tako izjemna fotografija na prodajnem mestu, ki bo zataknjena v lonček, ne bo prinesla zadovoljstva, če bo le-ta edino merilo za izbiranje.

Pri izbiri trajnic v vrtnih centrih in vrtnarijah bi rada opozorila še na nekaj. To je na izgled trajnic v lončku, ki je povezan z samim načinom gojitve. V specializiranih vrtnarijah s trajnicami jih gojimo večinoma na prostem, kajti tam se dodobra utrdijo in primerno razrastejo preden pridejo do končnega kupca. Ravno tako pri gojitvi ne pretiravamo s količino gnojil in dognojevanjem, ker to pri trajnicah, ki so namenjene predvsem za saditev na prosto, ni potrebno. Zaradi tega trajnice v lončku ne izgledajo tako bogato in razkošno kakor enoletnice in balkonsko cvetje. Te rastline so gojene v rastlinjakih, njihov gnojenje je strogo kontrolirano, njihov rok trajanja je omejen, saj so namenjene le za eno rastno sezono. V vrtnih centrih pa se vse pogosteje pojavljajo trajnice, ki so uvožene iz tujine ali gojene v vrtnarijah z enoletnicami in balkonskim cvetjem in so gojene na enak način kakor enoletnice - torej v rastlinjakih in so večinoma pregnojene. Zaradi tega v lončkih v prodajnem centru izgledajo zelo lepo in privlačno, vendar pa moram opozoriti, da tako gojene trajnice velikokrat niso dovolj trpežne, da bi  lepo uspevale tudi na prostem. Pač zato, ker so siljene in prehitro gojene, da bi se v vrtnariji na prostem lahko dovolj utrdile. Ker kupci s tem niso dovolj dobro seznanjeni in kupijo, ne da bi prav vedeli, siljeno rastlino kot trajnico. Po presaditvi na prosto pa potem velikokrat propade. S tem se širi slab sloves in nezadovoljstvo nad vsemi trajnicami. Posebej je to pomembno pri jesenskem sajenju trajnic. Siljene in prehitro gojene trajnice bodo zelo težko preživele sledečo zimo.

Vrtne trajnice, ki jih imamo tudi v Sloveniji čedalje več, bi bilo treba bolje poznati in jih pravilno uporabljati. Da bi bile poklicnim oblikovalcem vrtov in parkom v ponos, ljubiteljem in nam vsem pa v večje zadovoljstvo in veselje.