Spoznavajmo zanimive trajnice (2)
Helenium, helenij, helenka
Helenij je cenjen po cvetovih toplih barv – ti so lahko rumeni, oranžni, rjavkasti ali rdeči Prištevamo jih med najlepše pozno poleti cvetoče trajnice.
Helenij najlepše uspeva na sončnih mestih, v vseh vrstah bogatih, odcednih tal. Je šopasta trajnica s pokončnimi stebli, vzdolž katerih so nameščeni jajčasti ali suličasti zeleni listi. Cvet je zanimivo oblikovan. Osrednji del je izbočen in sestavljen iz cevastih krožčevih cvetov, ki so ponavadi rumeni ali rjavi. Okoli njih so kot ovratnik nameščeni cvetni lističi, ki so rumeni, rdeči, oranžni ali bakreni. Po njihovi barvi se razlikujejo posamezne sorte. Cvetni lističi proti koncu cvetenja odpadejo, ostane pa osrednji izbočen del, ki se lepo posuši in je lep še pozno v jesen. Cvetovi sestavljajo koškasta socvetja, ki so nameščena na koncu stebel. Nekatere sorte začnejo cveteti že julija, večinoma pa šele sredi avgusta in cvetijo do oktobra. Zrastejo od 60 do 150 cm v višino in 30 do 50 cm v širino. Višje rastoče vrste oziroma sorte potrebujejo oporo, ki jo namestimo pomladi, proti koncu maja. Takrat lahko šope tudi nekoliko porežemo in razredčimo. S tem bomo dosegli, da bo rastlina zrasla nižje in ne bo potrebovala opore, hkrati pa bo bolj zgoščene rasti. V Angliji obstaja prav poseben izraz za to opravilo, t.i. 'The Chelsea Chop'. Namreč, prav v tem času, v Londonu vsako leto poteka Chelsea Flower Show, ena izmed najbolj znamenitih vrtnarskih razstav, zato so to opravilo rezanja in redčenja šopov imenovali kar po razstavi. S pomladanskim rezanjem se nekoliko izognemo tudi ogolelim steblom pri dnu in razvoju pepelaste plesni. Ogolela stebla lahko zakrijemo jih tudi s primerno izbiro trajnic, ki jih posadimo okoli helenija. Priporočljivo je, da rastline vsake tri do štiri leta razdelimo in presadimo.
Topli, sončni toni barv cvetov so tisto, po čemer je helenij tako cenjena trajnica. Poleg tega jih uporabljamo kot rezano cvetje. Zanimivi so tudi za čebele, ki jih neumorno obletavajo.
Helenij sadimo na cvetlično gredo na soncu v družbo okrasnih trav, krokozmij, jesenskih aster, trajnih sončnic, grozdastih plamenk, monard, preobjede in japonskih anemon.
Lysimachia, pijavčnica
Pijavčnice so trpežne trajnice, ki jih sadimo na mesta, kjer se lahko poljubno razraščajo. Mednje spadajo visoke vrste z lepimi cvetovi, kakor tudi nizke, ki so odlične pokrovne rastline.
Uspevajo na sončnih in polsenčnih legah, v vlažni, lahko celo mokri zemlji. So zelo zanimive trajnice, katerim je skupno to, da se močno razraščajo. Na to moramo biti stalno pozorni in rast sproti omejevati. So nezahtevne trajnice, ki za lepo rast potrebujejo le malo oskrbe. Za bolezni so neobčutljive.
Kot pokrovna rastlina je najbolj znana nizka, komaj nekaj cm visoka L. nummularia, okroglolistna pijavčnica. Odlikuje se po dolgih plazečih poganjkih z majhnimi okroglimi listi in rumenimi cvetovi poleti. Poganjki so lahko do 30 cm dolgi. Prenese tudi senco in zelo vlažna rastišča, zato jo lahko sadimo na robove ribnikov. V zadnjih letih jo skupaj s sezonskim cvetjem uporabljamo za zasaditev poletnih posod in korit za senčne lege.
L. clethroides je višje rastoča, zraste do 70 cm v višino in do 50 cm v širino. Ima posebno zanimiva socvetja, ki jih cvetličarji z veseljem uporabljajo za rezano cvetje. Drobni beli cvetovi so nanizani v klasasta socvetja na koncu stebel, ki se dvignejo nad listno maso. Dokler so cvetovi v popkih, so socvetja značilno lokasto upognjena. To jim daje prav poseben čar. Potem, ko se cvetovi odprejo, se socvetja postavijo pokončno. Cveti poleti. Poleg lepih socvetij se vrsta odlikuje tudi po rdeče oranžnih jesenskih barvah listov in stebel. L. punctata, pikasta pijavčnica ima rumene cvetove, ki se odpirajo v poletnih mesecih. Zraste do 60 cm v višino in do 50 cm v širino oziroma še več, če rasti ne omejujemo. Podobno kot tudi druge vrste, se razrašča s podzemnimi izrastki. Raste tudi v mokrih tleh. Nekoliko drugačna je L. ciliata 'Firecracker', ki jo poznamo predvsem po temno rdečih listih in steblih ter rumenih cvetovih poleti. Zraste do 60 cm v višino in 40 cm. Pikasta pijavčnica ima zanimivo lokasto upognjena socvetja. v širino. Lepo uspeva tudi v nekoliko senčnih legah.
Zaradi svoje raščavosti so pijavčnive idealne trajnice za sajenje na velike površine. V vrtu, če so posajene na cvetlični gredi, moramo biti pazljivi, da jim pravočasno omejimo razrast, da ne bodo prerasle druge v soseščini.
Sadimo jih v družbo rmana, oslada, monarde, krvomočnic, vrtnih kresnic, konjske grive in okrasnih trav.
Solidago, zlata rozga
Zlata rozga je trajnica poznega poletja, ki se odlikuje po velikih zlato rumenih socvetjih. Priljubljena je za rezano cvetje.
Zlata rozga najlepše uspeva na sončnih in polsenčnih rastiščih v revnih, a vlažnih in odcednih tleh. Je srednje visoka in deloma visoka trajnica z zelo razraščenimi koreninami, ki naredijo gost preplet, zato se včasih nekoliko nasilno razrašča. Zaradi te lastnosti je zelo primerna za utrjevanje brežin in za sajenje na problematična rastišča, saj ima zelo veliko življenjsko moč. Zlata rozga ima šopasto rast, razširja se z rizomi. Zeleni listi so izmenično nameščeni po vsej dolžini pokončnega stebla. Ponavadi so suličasti in po robovih nazobčani. Cvetovi so drobni, ponavadi rumeni in združeni v velika gosta socvetja in privabljajo množico koristnih insektov. Za bogatejše cvetenje in lepo rast je priporočljivo, da jo na vsake dva do tri leta razdelimo. Cveti pozno poleti in jeseni. Čas cvetenja ni posebno dolg, mogoče tri do štiri tedne. Vendar je barva, predvsem pa oblika socvetij tista, zaradi katere cenimo zlato rozgo, tako vrtnarji, posebej pa cvetličarji. Zlata rozga je bila že pred stotimi leti namreč zelo priljubljena za rezano cvetje, saj v vazi zelo dolgo ostane sveža, hkrati pa je nezahtevna za gojenje. Pozneje se je priljubljenost precej zmanjšala, ponovno pa se je pojavila pred desetletjem, ko so se pojavili novi križanci z bogatejšimi cvetovi, intenzivnejšo barvo in počasnejšim razraščanjem. Tudi v vrtovih gojimo predvsem sorte, ki se razlikujejo po višini, trdnosti poganjkov, raščavosti in po barvi. Sorte zrastejo od 50-70 cm v višino in do 40 cm v širino. Zanimiv je tudi križanec med astro, Aster in zlato rozgo, Solidago, ki se imenuje x Solidaster in ima posamezen cvet podoben tistemu pri astrah, socvetja pa spominjajo na socvetja zlate rozge.
Zlato rozgo sadimo na cvetlično gredo v družbo helenija, konjske grive, jesenskih aster, tradeskancije, ameriškega slamnika, gavre, hermelik in okrasnih trav.
1. Helenij je pozno poleti cvetoča trajnica. Na cvetlični gredi je lep v družbi rdečelistne konjske grive, lepih očk in lobelije.
2. Helenij je lep tudi po cvetenju. Cvetni lističi proti koncu cvetenja odpadejo, ostane pa osrednji izbočen del, ki se lepo posuši in je lep še pozno v jesen.
3. Lysimachia clethroides ima zanimivo lokasto upognjena socvetja. Ko se drobni beli cvetovi odprejo se cvetna stebla zravnajo.
4. Pikasta pijavčnica v družbi sivke. Sadimo jo lahko tudi v vlažno zemljo ali ob rob ribnika.
5. Lysimachia clethroides je lepa do pozne jeseni, saj se stebla in listi lepo obarvajo.
6. Okroglolistna pijavčnica se odlikuje po dolgih plazečih poganjkih z majhnimi okroglimi listi in rumenimi cvetovi poleti.
7. Zlata rozga na veliki cvetlični gredi. Odlikuje se po živo rumenih cvetovih pozno poleti.
Besedilo in fotografije: Bernarda Strgar, univ. dipl. biol.
Bogato ponudbo vrtnarije Trajnice Strgar d.o.o. Ljubljana Črnuče si oglejte na http://www.trajnice-strgar.si/.
