Aprila je na vrtu veliko dela vsepovsod in tako tudi med trajnicami. Najprej je treba sproti poskrbeti za nego starih nasadov, potem pa se lotiti priprave tal za nove nasade, če tega nismo storili že prej. Tudi po nakupih novih trajnic se bomo odpravili. To sicer lahko naredimo kadarkoli od pomladi do jeseni, vendar mnogi še vedno najrajši sadijo spomladi. Pri tem je seveda dobrodošlo, če smo že pozimi prebrskali po starih revijah, knjigah ali dobrih internetnih straneh in razmislili, kaj potrebujemo in kaj nam je dosegljivo. Pri tem so nam v veliko pomoč tudi spletne trgovine, tudi slovenske. Seveda velikokrat dobimo ideje o novih saditvah trajnic šele, ko jih najdemo v dobrih specializiranih vrtnarijah, kjer dobimo poleg sadik tudi dober nasvet ali nam morda celo priskočijo na pomoč s skiciranjem novih zasaditev. Nakupi v vrtnih centrih ali najbližji vrtnariji, kjer imajo tudi nekaj trajnic, so sicer priročni in nakupe opravimo mimogrede. Vendar se zahtevni ljubitelji trajnic s takšnimi nakupi ne morejo zadovoljiti, lahko pa se tu naše spoznavanje trajnic začne.

Poleg prebujajočih se trajnic, so tudi pleveli že v polni rasti in potruditi se moramo, da jih sproti odstranjujemo, sicer se bodo nekateri hitro zasejali ali preveč razrasli in jim bomo potem teže kos. Tudi za gnojenje s kompostom in drugimi organskimi gnojili je še čas, če tega še nismo opravili. V mladih nasadih gnojilo plitvo v kopljemo, v starejših strnjenih nasadih pa to ni več mogoče, zato bomo gnojilo kar potresli po nasadu in ga z zalivanjem sprali bliže koreninam. Če gnojimo tik pred dežjem, nam bodo to opravile kar debele dežne kaplje. Seveda v zemlji lahko delamo le, ko je vreme kolikor toliko lepo in zemlja ne preveč mokra. V deževnih obdobjih nam ne preostane drugega, kot nestrpno čakati ali pa opravljati tiste priprave, ki niso vezane na lepo vreme.

Zadnji čas je tudi, da odstranimo ali porežemo še tiste ostanke odmrlih in suhih nadzemnih delov trajnic, ki so ostali morebiti še od lanskega leta. Porežemo tudi dotrajane liste tistim zimzelenim trajnicam, ki jih je morebitna huda zima, težek sneg ali na primorskem morebiti močna burja tako poškodovala, da niso več lepi. To se marsikdaj zgodi z nekaterimi praprotmi, bergenijami, črnim telohom, pa bakljasto lilijo (Knifofia uvaria) in drugimi. Pri orientalskih telohih in različnih zeleno ali škrlatno cvetočih telohih slovenskih avtohtonih vrst, smo menda to naredili že pred cvetenjem. Če nismo, seveda lahko to opravimo tudi še sedaj.

V aprilu se je zbudilo že veliko trajnic, ne pa še vse. Nekatere še kar mirujejo in ni jih še videti, ker njihovi podzemni deli ležijo še potuhnjeni v zemlji in jih bo toplota priklicala na plano šele nekje v maju. Takšni so zvončniki (Platycodon grandiflora), pa močvirski hibiskus (Hibiscus moscheutos hy. 'Galaxy') in še nekatere. Zato moramo pri spomladanskem brkljanju po vrtu biti zelo previdni, da jih ne uničimo. Če imamo označeno, kje smo jih posadili, bodo nevarnosti zanje minimalne. Če imamo dober spomin in nič pomočnikov na vrtu, si lahko tudi zapomnimo, kje smo jih posadili in smo potem posebej pozorni , ko oskrbujemo njihove sosede.

Najkasneje proti koncu aprila so v toplih pomladih ostanki cvetja orientalskih telohov že izgubili barvo in nastavili semenske zasnove. Če jih nimamo namena razmnoževati s semenom, bo najbolje, da cvetna stebla porežemo pri koreninskem vratu in tako naredimo prostor novo razvijajočim se listom. Če tega ne naredimo, se seme enkrat v maju razseje daleč naokoli in naslednje leto bomo imeli vse polno mladih rastlinic. Takšni samosevci so lahko dobrodošli, če nam je vseeno, kakšne barve bodo nove rastlinice. Potomci namreč največkrat niso staršem podobni. Če želimo v nasadu zadržati določene barve, ki smo jih posadili, potem moramo preprečiti setev semena. V marsikateri pomladi proti koncu aprila tudi že začenjajo odganjati nova cvetna stebla korziškega in smrdljivega teloha ter šternijevih križancev. Zacvetela bodo sicer šele naslednjo pomlad, do takrat pa bo njihova bogata olistanost glavna atrakcija. Stara cvetna stebla so že utrujena, listje na njih ni več bleščeče in brezhibno, cvetni grozdi na terminalnih delih stebel so dotrajali. Zato je najbolje, da stara stebla enostavno porežemo tik nad zemljo. Če je pomlad dolgo hladna, bomo to opravilo morda prenesli v maj.

Sedaj je tudi skoraj že zadnji čas, da očistimo vodne in močvirske rastline. Poleg odstranjevanja odmlih delov, jih tudi lahko razdelimo ali morda presadimo. Sicer pa je vsaj za tiste najbolj raščave, zlasti če imamo zanje malo prostora, najbolje stalno gojiti v večjih loncih, ki jih enostavno potopimo v vodo. Tako bomo lažje nadzorovali njihovo rast in tudi čiščenje bo bolj enostavno, ker vsako pomlad lonce kar s kavlji lahko dvignemo na površje, opravimo vse potrebno in jih znova potopimo.

Pri morebitnem zasajanju bambusov bodimo na vrtu zelo previdni, da se nam ne razbežijo povsod in jih ne bomo mogli več nadzorovati. Zanje so najboljši veliki lonci in posode, ki jih tudi lahko vglobimo v zemljo, da jih ne bo opaziti. Sicer pa bambuse lahko brez skrbi sadimo tam, kjer je njim namenjen prostor z gradbenimi objekti ločen od ostalega vrta, torej globoka betonska korita.

Aprila radi sadimo in snujemo spremembe na vrtu

Od nekdaj velja, da spomladi sadimo vrtne trajnice. Dandanes se seveda ni več potrebno držati tega pravila, saj sadike lahko kupujemo v lončkih in jih torej lahko sadimo, ko so izpolnjeni tile trije pogoji:

1. imamo pripravljen prostor in zemljo,
2. imamo čas in voljo to storiti
3. imamo na razpolago trpežno sadiko v lončku

Časi so se torej krepko spremenili in trajnic ne prenašamo več samo z vrta na vrt, od soseda k sosedu, ampak jih najdemo v prodaji na najrazličnejših mestih in na najrazličnejše načine skozi vse leto. Le pozimi ponudba izostane, ker takrat običajno zemlja ni primerna za sajenje, pa tudi volje za delo na vrtu nimamo kaj prida. Res pa je, da trpežnih sadik, od katerih pričakujemo, da bodo gotovo nezahtevne in bodo lepo rasle, ne iščemo po vrtnih centrih, cvetličarnah in pri tistih gojiteljih, za katere vemo, da jih preveč forsirajo, da bi ob prodaji bile vse košate in lepe, pač pa pri specializiranih gojiteljih, ki jih gojijo v lončkih na prostem in jih sami tudi preizkušajo v nasadih. Zato znajo o njih lastnostih in o njihovem gojenju tudi svetovati. Trajnic je namreč tako veliko, da za različna rastišča najdemo posebej prilagojene. Tiste, ki imajo rade sonce, na primer v senci slabo rastejo in obratno. Nekatere potrebujejo mnogo vode, druge se zadovoljijo tudi s sušno gredo. In še in še različne so si med seboj, zato vedno velja: vsako trajnico na pravo mesto! In seveda sadimo lahko v aprilu ali skoraj kadarkoli.

Nekatere trajnice se pozno prebujajo

Veliko trajnic je zelenih ali vsaj dobro vidnih tudi vso zimo. Nekaterim pa jeseni nadzemni deli odmrejo in čez zimo jih niti ne opazimo, saj v zemlji ostanejo skrite le njihove korenine, korenike, gomolji ali čebule.

Nekatere trajnice imajo po površini zemlje razpredene korenike, kot recimo bradate perunike in jih ne moremo prezreti, čeprav nimajo listja. Nekatere imajo rastne vršičke tik pod zemljo in po nekaj listkov tudi kadar počivajo, kot recimo rudbekije in jesenske astre. Druge imajo spet preplet odmrlih listnih in cvetnih stebel še vedno lep in dobro viden tudi, ko mirujejo, in jih z grede odstranjujemo šele spomladi tik pred začetkom nove vegetacije. Takšne so n.pr. mnoge trave, hermelike in sibirske perunike.

Močvirski hibiskus (Hibiscus moscheutos-hy.'Galaxy') cveti v različnih barvah in razvije ogromne cvetove, če skrbimo, da bo imel veliko vode in veliko hrane. Seveda, če smo bili tudi dovolj potrpežljivi in ga nismo prezrli, kljub temu, da začne odganjati šele v začetku maja.

Nekatere trajnice pa so že jeseni tako temeljito odvrgle vse nadzemne dele, da so se sledovi njihove rasti izgubili. Poleg tega začnejo na novo odganjati šele zelo pozno spomladi, zato se rado zgodi, da jih ob spomladanskih delih na vrtu niti ne opazimo. Tako s hojo ali prekopavanjem gredice uničimo marsikaj, preden smo se tega prav zavedeli. Res se to dogaja bolj začetnikom in sploh nepoznavalcem trajnic, zlasti pa tistim, ki k delu med trajnicami pustijo občasne 'pomočnike'. Pred leti se mi je kolega, ki je prijatelju načrtoval vrt in vanj vnesel tudi lepo gredo trajnic, potožil, da je ob obisku naslednje leto opazil, da trajnic ni več nikjer. Na vprašanje, kaj se je z njimi zgodilo, je dobil odgovor: ' Spomladi sem poklical vrtnarja, da mi opravi vzdrževalna dela, pa mi je gredo prekopal'. Veliko imamo namreč 'vrtnarjev', ki to seveda niso in zlasti se jim o trajnicah niti ne sanja. Po drugi strani pa je tudi res, da že mnogi strokovnjaki, še bolj pa ljubiteljski vrtnarji ali vrtičkarji poznajo in zasajajo veliko trajnic. Zato je seveda priporočljivo, da na grede ne puščajo nikogar, ki ni posvečen ali ni pri zasajanju sodeloval. Še kakšen prizadeven zakonski mož, ki rad kosi travo na vrtu, mimogrede pokosi še kakšno trajnico, ki jo je gospodinja neprevidno posadila preveč v območje delovanja vrtne kosilnice.

Takšni so recimo vsi zvončniki in močvirski hibiskusi, ki se velikokrat zbudijo šele nekje v maju. Zato moramo mesta, kamor smo sadili takšne trajnice na nek način označiti ali si jih dobro zapomniti. Predvsem pa mora veljati pravilo, da okrog trajnic lahko brklja po zemlji le tisti, ki trajnice pozna in ve za njihove male posebnosti. Ostali naj se tem gredicam umikajo v velikem loku, da ne naredijo več škode kot koristi.

Razmnoževanje trajnic

Klasično in vsem bolj ali manj poznano razmnoževanje trajnic zajema setev in delitev. S tema dvema načinoma si pomaga lahko v marsikaterem primeru skoraj vsak vrtičkar. Če seveda le pride do ustreznega semena ali dovolj velike matične rastline.

Poleg teh dveh načinov razmnoževanja pa obstaja še cela serija različnih drugih, ki pa zahtevajo nekoliko več spretnosti in zlasti poznavanja posameznih vrst trajnic ter njihovih sposobnosti za razmnoževanje in seveda pasti, ki pri tem prežijo na ljubitelja ali premalo veščega profesionalca.

Pri delitvi trajnic je treba vedeti, da se nekatere trajnice enostavno ne pustijo deliti. To ponavadi velja za tiste, ki se tudi ne pustijo presajati, ker razvijejo preveč globok in v vse smeri segajoč redek koreninski sistem. Naj spomnim samo na meglico, šlajer (Gypsophila paniculata) ali kakor koli že rečemo tisti trajnici, katere vejice z drobnimi cvetki radi dodajamo šopkom. Marsikdo je že poizkusil narediti uslugo nekomu in mu odčesniti del rastline za razmnoževanje, pa je največkrat uničil tudi svojo.

Črnolistna trajnica (Ophiopogon planiscapus 'Nigrescens') se sicer zelo počasi razrašča, ko pa je dovolj gosta, jo lahko razdelimo.

Mnogo več je seveda tistih trajnic, ki jih prav enostavno lahko razdelimo in tako dobimo več novih sadik. Takšnih je precej blazinastih trajnic, kakor tudi nekatere korenikaste, recimo maslenice (hemerocallis), perunike (Iris barbata in Iris sibirica), hoste ali funkije (Hosta), razni rmani (Achillea) in še mnogo mnogo drugih.

Sejemo tudi lahko zelo veliko trajnic. Le to moramo vedeti, da je zelo veliko trajnic križancev in zato iz semena ne moremo vzgojiti potomcev, ki bi bili enaki staršem. Tudi čas setve pri trajnicah mnogokrat ni pomlad, ampak pri nekaterih poletje, pri drugih spet jesen. Pri nekaterih je nujno posejati seme takoj po pobiranju, še predno se je zasušilo, sicer kaljenje lahko traja tudi leto, dve ali celo več let, včasih pa se kaljivost tudi trajno izgubi. Nekatera semena kalijo na svetlobi, druga spet v temi in še nekaj različnih posebnosti je treba poznati, če želimo biti pri setvi uspešni. Pri nekaterih pa seveda ni nobenih problemov in sejemo jih lahko brez strahu tudi če smo začetniki.

Mnogo pa je trajnic, ki jih razmnožujemo le na nekoliko bolj komplicirane načine. Med njimi je seveda tudi laboratorijski postopek razmnoževanja s pomočjo tkivnih kultur. Vendar se tudi brez posebnih pomagal lahko lotimo različnih načinov razmnoževanja, če poznamo sposobnosti razmnoževanja posameznih vrst in sort.

Nekatere homulice (Sedum) lahko množimo preprosto s sajenjem posameznih listov. Netreske (Sempervivum) razmnožujemo z razsajanjem zarodnih rozet. Nekatere lilije, tudi brstično lilijo (Lilium bulbiferum), razmnožujemo s pomočjo zarodnih čebulic-bulbil, ki jih najdemo v pazduhah listja, druge lilije, med njimi tudi alojzijevo lilijo (Lilium candidum) razmnožujemo tako, da čebulico razdelimo na posamezne luskoliste in le-te posadimo.

Iz vrtne kompozicije lahko včasih tudi kaj odvzamemo in uporabimo za razmnoževanje. Tu bi mirno lahko odvzeli pisanolistne hoste iz ospredja in jih razdelili.

Nekatere trajnice, recimo tudi japonsko anemono (Anemone japonica) razmnožimo tako, da njene korenine razrežemo na majhne dele in jih uporabimo kot potaknjence. Zelo veliko trajnic razmnožujemo preprosto tako, da primerno dozorele poganjke uporabimo kot stebeljne potaknjence. Nekatere praproti lahko množimo tako, da uporabimo njihove zarodne brstiče, ki se razvijejo ob glavni listni žili, druge spet tako, da uporabimo kot potaknjence bazo listnih pecljev.

Kot vidimo je načinov razmnoževanja trajnic kar nekaj. Vse so bolj ali manj preproste, seveda le za spretne vrtnarje, domače ali profesionalne. Vsi pa nudijo neverjetno zadovoljstvo, če nam uspe vzgojiti nove rastline. Seveda je vse enostavno šele, ko neko znanje in veščino obvladamo. Dragi bralci, le preiskusite katerega od načinov in morda sporočite uredništvu rezultate svojega dela. Morda tudi s fotografijo dokumentirano. Veliko potrpljenja Vam želim ob tem delu.

Spomladansko čiščenje grede trajnic

Če tega še nismo storili, odstranimo na gredicah trajnic vse tiste suhe in odmrle dele, ki kazijo videz gredic. Nizko nad zemljo porežemo odmrla cvetna stebla ameriškega slamnika, rudbekij, kresnic, hermelik in drugih trajnic, ki smo jih bili pustili čez zimo, da se je na njih nabiral sneg, ivje ali le vodne kapljice. Tudi mnoge visoke trave smo pustili neporezane, dokler jih ni preveč potlačil težek sneg. Če tega še nismo storili doslej, je sedaj čas, da jih porežemo nizko nad koreninskim vratom. Le pri pampaški travi in zelo starih trstikovcih to pravilo ne velja. Te moramo porezati bolj visoko in pustiti za seboj lepo zaobljene kupčke – listne nožnice morajo ostati cele, drugače se nam lahko zgodi, da bodo na sredini starih grmov nastale praznine, ker tam ne bodo več odgnali novi listi.

Spomladansko gnojenje trajnic

Trajnice so zelo hvaležne vrtne rastline zlasti za tiste, ki radi vrtnarijo ekološko. Če smo jih namreč posadili v dobro pripravljeno gredico, v zrahljano in s humusom pognojeno gredico brez trajnih plevelov in seveda izbrali za vsak prostor primerne vrste in sorte, bomo z njimi imeli zelo malo dela. Med redna vzdrževalna dela pa vsekakor sodi skrb za stalno prehranjenost tal. Pri mnogih trajnicah poskrbi za hrano že zastirka iz organskih mas, kot so listje, slama, odkos trave, na pol preperel kompost ali podobno. Tam, kjer je razrast trajnic tako gosta, da ne prenese zastirke in pri tistih trajnicah, ki sodijo med bolj 'požrešne', bo treba enkrat na leto, najbolje zgodaj spomladi, po površini potrositi zrel kompost ali podobno organsko gnojilo in potem temeljito zaliti. Z vodo namreč speremo gnojilo bliže koreninam. Če gnojimo tik pred dežjem, nam seveda zalivati ne bo potrebno. Ni pa dobro komposta pustiti na površini ob vetrovnem ali sončnem vremenu, ker bi tako pomrlo mnogo koristnih mikroorganizmov, ki bi sicer svoje delo nadaljevali v tleh.

Redke so trajnice, ki jih moramo še dodatno gnojiti v času rasti in cvetenja.

-----------------------------------------------------------------------------

Avtorica članka Jožica Golob-Klančič, univ.dipl.ing.hortikulture, v Vitovljah pri Novi Gorici z možem in hčerko na treh hektarjih že več kot 20 let vzgaja in prodaja okoli tisoč vrst in sort rastlin. Je ena vodilnih slovenskih strokovnjakov na področju gojenja trajnic in urejanja vrtov.
Fotografije: Mojca Rehar Klančič
Spletna stran vrtnarije Trajnice Golob-Klančič: http://www.trajnice.com/