Kaj vemo o trajnicah?

Mnogi vrtnarji in še bolj vrtoljubci so nejevoljni zaradi zelo omejenih informacij v najrazličnejših publikacijah o dolgoživosti trajnic. Vsi imamo izkušnje z rastlinami, ki so opisane kot trajnice, toda nekatere odmrejo že po par letih, druge spet potrebujejo leta, da se namestijo v svojem novem okolju, tretje se sejejo prekomerno naokrog, tako, da nam je žal, ker smo jih sploh kupili.
Tisti, ki uporabljajo rastline poklicno kot npr. oblikovalci in krajinski arhitekti se pogosto znajdejo v zagati, kajti pomanjkljivo znanje o značaju vsake rastline je za njih še posebej problematično in mnogi se zaradi tega izogibajo uporabi trajnic.

Na naših druženjih, pa naj si bo to v vrtovih ali na izletih, se pogosto slišijo razočarani, če ne že jezni glasovi…«širi se kot nora, pa nikjer ni bilo ob nakupu napisanega opozorila«, »vedno umre že po treh letih«, »vedno se zaseje v sosedov vrt, nikoli v mojega« itd.

V Veliki Britaniji, kje pa drugje, so izpeljali anketo med vrtnarji, poklicnimi in ljubiteljskimi, o njihovih izkušnjah z zasajanjem različnih trajnic. V anketnem listu so bila vprašanja o dolgoživosti trajnic, vegetativnem širjenju (nespolnem razmnoževanju), konkurenčnosti (sposobnosti preživetja v soseščini z drugimi trajnicami), hitrosti »udomačitve« v novem okolju in o sposobnosti samozasejanja. Tukaj je povzetek ugotovitev, ki bodo prav gotovo zanimive tudi za naše okolje oziroma vrtove.

Dolgoživost 
Nekatere »trajnice« dejansko odmrejo zelo hitro, v vsakem vrtu, ne samo v vašem. Rezultati so pokazali, da obstoja lestvica dolgoživosti, od kratkotrajnih do zelo obstojnih (Angleži jih imenujejo »bomb-proof« - neprobojen za bombe) med katere štejemo krvomočnice (Geranium), hoste (Hosta), kljub polžem,  akant (Acanthus mollis), trstikovec (Miscanthus). Še mnoge druge so dolgožive vendar sčasoma oslabijo in propadejo. Nekatere pa so že dedno kratkožive kot npr. ameriški slamnik (Echinacea), rman (Achillea), iskrivka (Heuchera) in monarda (Monarda). Sem štejemo tudi tiste, ki so sicer kratkožive vendar se v vrtu same dalje razmnožujejo, včasih celo preveč,  s sejančki, npr. Knautia macedonica in orlica (Aquilegia).
Nujno pa moramo razlikovati med trajnicami, ki se širijo vegetativno z oblikovanjem gruč, sestavljenih iz velikega števila poganjkov, vsak s svojo korenino in predstavlja na ta način neodvisno rastlino in trajnicami, ki tega ne morejo oblikovati. Pri slednjih obstoja samo enojna povezava med korenino in steblom, kar je značilnost kratkoživih trajnic. Ko torej prepoznavamo trajnice lahko že iz te pomembne značilnosti sklepamo o dolgoživosti trajnic. Poznavanje potencialne dolgoživosti trajnic je pomembno, kajti vrtnarska industrija vedno bolj favorizira  nove in nove sorte iz rodov, ki so že dedno kratkoživi, npr. Echinacea. Seveda bi bilo prav, da bi vrtnarska industrija opozorila na pričakovano dolgoživost oziroma dejansko kratkoživost.  Vse premalo pa se vrtnarije prizadevajo za razvoj in promocijo novih sort, ki bi bile dejansko dolgožive in robustne trajnice.

Vegetativna širitev

Trajnice se širijo na različne načine in z različno hitrostjo. Poznamo dva, sicer vojaška termina s katerima lahko opišemo načine širitve: falangisti in gverilci. Falangisti se širijonavzven kot sklenjena fronta (Hosta), gverilci pa oblikujejo posamezne pritlike (stolone), ki potujejo navzven na razmeroma velike razdalje (cipresasti mleček- Euphorbia cyparissias). Zanimivo je tudi, da obstaja povezava med dejanskim dosegom vegetativne širitve ter dolgoživosti na eni strani in izgubo samozasejanja na drugi strani. Rastlina, ki se učinkovito širi s stoloni ali rizomi ne teži k samozasejanju. Izjemo predstavlja Geranium x oxonianum, ki se seje in hkrati oblikuje stolone.

Konkurenčnost
Sposobnost rastline, da tekmuje z drugimi v vrtu je jasno povezana s sposobnostjo širitve. Trajnice, ki se hitro širijo in kmalu zadušijo sosede so: Lysimachia cletroides, Acanthus mollis, Persicaria bistorta, Geranium x oxonianum, Macleya cordata, Euphorbia cyparissias. Rastline, ki so hitro zadušene so vse neinvazivne (ne oblikujejo stolonov) in večinoma kratkožive (Echinacea purpurea). Vendar so tudi vrste, ki so dejansko dolgožive pa niso konkurenčne, npr. Amsonia orientalis, Baptisia australis.

Hitrost namestitve
Večina trajnic se zelo hitro umesti v novem okolju, to pomeni, da presaditev rastline ne vpliva na njeno rast. Toda to ne velja za vse. V nekaterih primerih se dolgožive in razmeroma kompetitivne (tekmovalne) vrste po presaditvi zelo počasi razvijajo, ali zaradi večje dovzetnosti na različne strese iz okolja ali zaradi kompeticije. Primeri takih rastlin so Amsonia orientalis, Anemone x hybrida, Baptisia australis, Helleborus x hybridus, Iris sibirica in Liriope muscaris. Vse te rastline v prvih letih investirajo predvsem v močan koreninski sistem, kar se obrestuje kasneje kot dolgoživost in trdoživost rastlin.

Rastline, ki se zasejejo same

Ta lastnost rastlin je za mnoge vrtnarje prava nadloga ali zaradi vrste zemlje, ki favorizira kalitev vsakega semena, ki pade na tla ali zaradi motenja sistematične zasaditve cvetličnih gred. Za druge pa je ta lastnost pravi blagoslov, ki poskrbi za dinamiko v vrtu in za občutek bolj naravne zasaditve. Za rastline, ki so kratkožive, npr. Aquilegia vulgaris, je ta lastnost pomembna za njihovo preživetje v vrtu, je pa lahko tudi nadloga, če se hkrati tudi vegetativno širi kot npr. Alchemilla mollis in nekatere krvomočnice. Nekatere vrste, ki se ne širijo na vegetativni način in imajo fizično precej ozko postavo lahko s samozasejanjem oblikujejo zelo privlačne skupinske učinke v vrtu kot npr. Geranium sylvaticum, Lunaria rediviva in Thalictrun aquilegifolium. Ne obžalujmo tudi številnih sejančkov Helleborus x hybridus.

Iz omenjenega pregleda trajnic se je izkristalizirala tudi skupina trajnic, ki je med angleškimi vrtnarji najbolj popularna. To skupino sestavljajo: Helleborus x hybridus, Alchemilla mollis (plahtica – tako z vidika nepogrešljivosti kot osovraženosti zaradi sejanja), sorte Crocosmia (čeprav obstoja zelo velik razpon glede odpornosti med različnimi kultivarji), sorte trstikovca (Miscanthus) in Pulmonaria.
10 trajnic, ki so bile največkrat opisane kot kratkožive: Echinacea purpurea in hibridi, Achillea hibridi, Acquilegia vulgaris, Achillea milleifolium, Heuchera micrantha in hibridi, Monarda hibridi, Knautia macedonica, Dictamnus albus. Anemanthele lessoniana, Aster x frikarii.
10 trajnic, ki se v prvih letih le počasi vrastejo  po presaditvi: Dictamnus albus, Baptisia australis, Amsonia orientalis, Anemone x hybrida, Geranium renardii, Helleborus x hybridus, Aster x frikartii, Euphorbia polychroma, Liriope muscari, Iris sibirica.
10 trajnic, ki se najbolj učinkovito same zasejejo: Aquilegia vulgaris, Alchemilla mollis, Anemanthele lessoniana, Helleborus x hybridus, Geranium x oxonianum, Brunnera macrophyla, Geranium pratense, Centaurea montana, Lunaria rediviva, Thalictrum aquilegifolium.
10 trajnic, ki se najhitreje razširijo na vegetativen način: Euphorbia cyparissias, Macleya cordata, Persicaria bistorta, Persicaria amplexicaulis, Filipendula rubra, Lysimachia clethroides, Monarda hibridi, Anemone x hybrida, Geranium oxonianum, Phlomis russeliana.
Dolgožive trajnice: Geranium x oxonianum, Hosta, Geranium sylvaticum, Acanthus mollis, Liriope muscari, Miscanthus sinensis.
Za zaključek moram še enkrat poudariti, da omenjeni seznam trajnic velja le za britanski otok in je nastal na osnovi ankete med tamkajšnjimi vrtnarji. Zanimivo bi bilo vedeti, kako je pri nas z raščavostjo trajnic, katere se najbolj pogosto pojavljajo v naših vrtovi in zakaj.

Vrtoljubci, poročajte o svojih izkušnjah. Veseli bomo vsakega odziva.

Prvi odziv/komentar na zgornji članek:

Vesel sem, da je bila odprta tema, ki se dotika izkušenj vrtoljubcev in načina prodaje trajnic oz. dodatnih informacij ob prodaji. Na slovenskem trgu se dandanes ponuja ogromno število sadik trajnic brez vsakih ali pa z zelo skromnimi informacijami. Ravno na tem področju je razvidno kdo zgolj prodaja in mu sadika rastline pomeni produkt, ki ni nič drugačen kot steklenica pijače ali izvijač, kdo pa o rastlinah nekaj ve in zraven postreže tudi z nasvetom. Znanje prodajalca je tudi področje, ki nakazuje na to ali kupujemo v dobri ali slabi vrtnariji/vrtnem centru.
Zavedati pa se moramo, da zaradi zelo raznolikih razmer, ki vladajo po slovenskih vrtovih, verjetno ne moremo zahtevati, da bi bile npr. na etiketeh sadik napisane še drugi natančnejši podatki, ko pa kaj hitro ugotovimo, da npr. že sama višina rastline lahko zelo variira. Kar je napisano na etiketi, pa razumljivo mnogi vzamejo kot 100% natančen podatek. Za dodatne informacije je tako najbolje povprašati na samem prodajnem mestu, pri boljših vrtnarijah pa je več podatkov na voljo tudi na njihovih spletnih straneh.

Pa še komentar na dve trditvi iz prispevka:
»Vse premalo pa se vrtnarije prizadevajo za razvoj in promocijo novih sort, ki bi bile dejansko dolgožive in robustne trajnice.« 
Ali je želja lastnikov vrtov po trajnicah, ki zelo dolgo živijo in z njimi ni kaj dosti dela res tako univerzalna? Opažam, da še posebno na manjših vrtovih in pri za rastline zelo zainteresiranih lastniki ti kar naprej nekaj presajajo, spreminjajo, menjujejo,… zelo trajnih zadev se očitno naveličamo – samo v razmislek.

»Trajnice, ki se hitro širijo in kmalu zadušijo sosede…«
Kar je za nekoga invazivno, je lahko za drugega celo dobrodošlo in ravno prav. Pri nas se npr. makedonsko grabljišče Knautia macedonica nikoli ne zaseje, v splošnem (napisano tudi v prispevku) pa vrsta velja za samosevno. Kako naj bo torej sadika (še) natančneje opremljena s podatki? Knautia macedonica se zelo rada sama zaseje, lahko pa sploh ne. Uporabno?

Da ne bo nesporazuma, pogovori o izkušnjah so zelo dobrodošli, a je vendarle potrebno poudariti, da si na koncu glede rastlin vsak pridobi svoje in edinstvene izkušnje, kar je bistveni ter nadvse dobrodošel del vrtnarjenja. Ta odgovor je torej namenjen zgolj širjenju pogledov na določeno tematiko.

Pa še nekaj naših izkušenj:

• za invazivne so se izkazali nekateri gabezi, mete, ptičje seme, navadni pljučnik (se sam zaseje), rman Achillea ptarmica, trava Leymus arenarius, nekoliko nadležna pa zna biti v njej ugodnih pogojih tudi praprot peruša,
• med bolj kratkoživimi so planika, hojhere, še posebno v težjih tleh sorte navadnega rmana, spomladanski svišč, timijan Thymus 'Suilver Queen' (hitro postane starikav), nekatere monarde, Meconopsis betonicifolia, islandski mak,
• glede prezimnosti potencialno problematične trajnice (seveda je odvisno od vrste, lege, tal…) Arisaema, Roscoea, Carex testacea, Bletilla, Pleione, nekaj vrst krokozmij, kitajska plavica.