Planika in encijan ne rasteta skupaj

Med priljubljenimi gorskimi rastlinami, ki jih gojimo v vrtovih, sta tudi planika in encijan. In marsikdo ju posadi skupaj, potem pa se pritožuje, da eden ali drugi životari ali celo umre. V naravi rasteta včasih sicer blizu drug drugega, nikoli pa na istih rastiščih Različne življenske pogoje potrebujeta. A to so že vrtnarske ali naravoslovne finese.

V naravi pri nas in na drugih celinah raste kar nekaj sviščev. Tudi vrtnarji so dodatno vzgojili kar nekaj križancev in odbrancev. Tudi pri nas marsikdaj trgovci ponudijo krasne jeseni cvetoče encijane. Ampak po vrtovih jih pa kar ne videvamo. Prezahtevni in preveč pomehkuženi so namreč, da bi preživeli. Tudi tisti, ki rastejo v naravi, imajo večinoma tako specifične zahteve, da jih je v vrtu zelo težko gojiti.

Še najpogosteje in z najmanj težavami gojimo kohov svišč ali encian (Gentiana acaulis ali G.cochiana), ki je sicer v naravi zavarovana rastlina in jo je prepovedano trgati ali celo izkopavati. Sadike iz vrtnarske vzgoje pa naj bi pomagale varovati tiste v naravi. To je zimzelena blazinasta trajnica z velikimi modrimi lijakastimi cvetovi, ki se masovno pojavijo spomladi, potem pa občasno in posamično tudi še skozi poletje ali celo na jesen. V naravi raste v visokogorju na humusnih tleh alpskih travnikov, kjer so rose močne in je torej vlage v tleh in v zraku kar precej. Med drugimi bilkami pa tudi osončenost ni premočna. V dolini encijanu radi namenimo prostor v skalnjaku ali na grobu. Če ima dovolj vlage in hrane, bo v centralni Sloveniji na polnem soncu še preživel, na Krasu in v Slovenskem primorju, kjer je sončna pripeka izrazitejša, zrak pa še bolj suh, pa ima že manj možnosti za preživetje. Včasih ga poletna vročina kar pobere. Včasih pa se kdo pritožuje, da se sicer razraste v lepo blazino, cveteti pa noče. Za to težavo je lahko kriva njegova podhranjenost ali pa premočno sonce.

S planiko (Leontopodium alpinum), simbolom naših gora, ki je v naravi tudi zavarovana, so gojitvene težave nekoliko drugačne. V naravi raste v skalnih razpokah in na kamnitih tleh, kjer je suho in vroče, hrane pa malo. Zato je tudi tako kosmata in bela, cvetki pa majhni. Ko jo posadimo na vrtu, pa čeprav v skalnjaku, ima po navadi preveč vode in hrane, zato pozeleni in se pretegne. Zraste precej višje, kot zraste v naravi.  Če poskrbimo, da ne bo preveč zalita in preveč pognojena, bo nekoliko bolj podobna tisti v naravi in bo živela bolj dolgo. Planika sodi sicer med kratko živeče trajnice in jo po nekaj letih rado pobere, ne glede na način vzgoje. Najhitreje pa seveda odmrejo tiste, ki so bile gojene v šotnici, močno gnojene in tako spodbujene k bogatemu cvetenju.

Poleg naše alpske planike se v vrtnarstvu goji kar nekaj planik, ki izvirajo iz drugih celin in veliko umetno vzgojenih sort, ki se od izvorne razlikujejo po mnogih lastnostih. Nekatere lahko silimo k cvetenju v različnih letnih časih ali cvetijo zelo dolgo. Nekatere imajo mnogo večje ali zelo drobno cvetje ali so bolj kompaktne rasti. Vsem pa je skupno, da nimajo prav dolge življenske dobe.

Cvetove planik in encijanov lahko tudi posušimo za zimske šopke. Še lepše pa se ohranijo, če sveže rahlo zasujemo s soljo, ki bo iz njih pobrala vso vlago, oblika cveta in barva pa se bo dobro ohranila.

Jožica Golob-Klančič

Slika zgoraj:
Modremu cvetju kohovega svišča se v vrtu ne moremo upreti,  v naravi pa ga moramo pustiti pri miru.

Slika spodaj:
Planiko so nekoč planinci radi zataknili za klobuk, danes pa to ni več znak planinčevega veselja, pač pa nekulture, saj je to ogrožena in zavarovana rastlina.

-----------------------------------------------------------------------------

Avtorica članka Jožica Golob-Klančič, univ.dipl.ing.hortikulture, v Vitovljah pri Novi Gorici z možem in hčerko na treh hektarjih že več kot 15 let vzgaja in prodaja okoli tisoč vrst in sort rastlin. Je ena vodilnih slovenskih strokovnjakov na področju gojenja trajnic in urejanja vrtov.

Oglejte si stran njene specializirane vrtnarije za vzgojo trajnic z zelo bogato ponudbo http://www.trajnice.com/