Svišči - skupina acaulis

Rod sviščev obsega ogromno število vrst, zato sem se tokrat odločil pisati o ožji skupini, ki jo imenujemo tudi acaulis. Acaulis v latinščini pomeni brezstebelni, kar nam že da slutiti, o katerih vrstah bo tekla beseda. V vrtovih je najbolj razširjen kochov svišč Gentiana acaulis, ki ga kdaj pa kdaj srečamo zapisanega tudi pod sinonimom Gentiana kochiana. V omenjeno skupino pa spadajo še Gentiana, angustifolia, alpina, dinarica, ligustica, occidentalis, clusii in froelechii.

Vseh zgoraj omenjenih ne gojim, zato bom pisal le o tistih, ki so v preteklih letih našli dom v mojem alpskem vrtu. Največ pozornosti bom namenil kochovemu svišču, ki je najlažji za vzgojo. Tvori pritlehne blazine povoščenih, travnozelenih listov, v aprilu in maju pa nas navdušuje z v svetu rastlin edinstveno temno modro barvo. Dobro rastišče pa nam daje upanje, da kakšen posamezen cvet občudujemo tudi jeseni.Cvetni venec je zvonast z olivno zelenimi progami ter črnimi pikami v notranjosti. Čeprav dobro uspeva v skoraj vsaki prsti razen zelo suhi, nekateri poročajo, da jim nikakor ne zacveti. Med poznavalci se govori, da so v obtoku očitno kloni, ki jih nikakor ali pa le stežka pripraviš do cvetenja. Sam nimam teh problemov, saj cvetje skoraj popolnoma prekrije liste. Kot pri drugih gojenih rastlinah tudi pri tej vrsti poznamo kar lepo število sort. Iz radovednosti sem jih že pred časom nekaj naročil v tujini, zdaj pa opazujem razlike ali bolje rečeno podobnosti med njimi. Od sort 'Lempert', 'Maxima Encian', 'Belveder', 'Rannoach' ter varietete undulatifolia daleč najbolj izstopa 'Lempert'. Le-ta ima močno skrajšan cvet (merjeno brez peclja: le 4,5cm, medtem ko jih ima večina 6cm), ki je tudi za odtenek bolj temno modro obarvan. Med ostalimi praktično ni razlike, le 'Maxima Encian' ima nekoliko manj zavihan rob zraslih venčnih listov. Največje cvetove v dolžini in premeru (6cm, 4cm) imata sorti 'Maxima Encian' ter 'Rannoach'. Obstajajo tudi vijolične in bele različice te vrste. Predvsem za bele pa je znano, da so veliko slabše rastoče.

Omenjenima sortama z največjimi cvetovi se ob bok postavlja tudi Gentiana dinarica dinarski svišč. Že ime nam pove, da izvira iz Dinarskega gorovja. Po rasti in izgledu močno posnema kochov svišč, a ima za odtenek svetlejše cvetove. Ga pa za razliko od omenjenega ne bomo našli na kislih pač pa na apnenčastih rastiščih.

Eden od simbolov naših gora je zagotovo tudi clusijev svišč Gentiana clusii, ki je pri nas kar precej pogost. Mnogi ga zamenjujejo s kochovim, a ju z lahkoto ločimo že po zelenih progah v notranjosti cveta, clusijev jih namreč nima, poleg tega pa ima slednji mnogo bolj ozke zareze med čašnimi zobci. Raste na apnenčastih rastiščih, kar moramo upoštevati tudi v vrtu. Za gojenje je mnogo težavnejši, saj ljudje poročajo, da kaj rad že po prvih dveh letih izgine. Pomembno mu je zagotoviti odcedno, sončno, a nikdar povsem presušeno rastišče na soncu. Ker tudi to večinoma ne reši problema, nekateri strokovnjaki trdijo, da moramo upoštevati tudi naravno kompeticijo, saj rastline v naravi nikoli ne rastejo same zase. Clusijev svišč naj bi uspešno rasel, kadar je vsaj delno preraščen oz. obraščen s kakšno drugo rastlino, ki se prepleta med njegove korenine ter ga delno senči. Sam sem to metodo preizkusil z novozelandsko bekico Luzula ulophylla in z rezultatom sem zadovoljen, saj je omenjeni svišč bujno cvetel že tretje leto.

Ozkolistni svišč Gentiana angustifolia izvira iz JZ Alp in je od vseh omenjenih še najmanj bahav. Cvetovi so nekoliko manjši, venci pa ožji od dosedaj opisanih. Rastlina je dobro raščava, a me do sedaj ni nikoli obdarila s tako množico cvetov kot kochov svišč.

Gojenje
Po lastnih izkušnjah sodeč, vsi našteti svišči poleg sončnih rastišč precej dobro uspevajo in cvetijo tudi na mestih, ki so del dneva zasenčeni. Ker slabo prenašajo dolgotrajno sušo, jih je priporočljivo občasno temeljito zaliti, ob sajenju pa jim dodamo nekaj starega komposta ali listavke. Predvsem za bolj bujno rastoče, kot je kochov svišč, je pomembno redno razsajanje in po možnosti presajanje na drugo mesto. Po treh do štirih letih rastlina ni več tako vitalna in slabše cveti.

Razmnoževanje
Omenjene vrste najlažje razmnožimo z deljenjem. To je najbolje početi zgodaj spomladi ali po cvetenju. Paziti moramo le, da imajo ločene rozete vsaj kakšno koreninico, drugače se bodo po vsej verjetnosti posušile.

Lahko se lotimo tudi setve, ki pa zahteva veliko več znanja ter predvsem potrpljenja. Za substrat pripravimo mešanico šote, listavke, vrtne zemlje in precej finega peska, seme pa le rahlo prekrijemo s tanko plastjo zelo drobnega kremenčevega peska. Seme zelo nerado kali, če ni bilo dobro stratificirano (izpostavljeno temperaturnim spremembam, ki zajema temperature med 0oC in 5oC). Okrepljene sejance je potrebno redčiti in presajati ter jih zaradi počasne rasti vsaj še eno sezono čuvati v lončkih.

Zasaditve
Ker so opisani svišči nizki in tipični predstavniki alpske flore, ni potrebno posebej pisati o tem kako lepo se podajo v skalne vrtove. Možnost kombiniranja z drugimi cvetočimi rastlinami je ogromno, rad pa bi izpostavil uporabo nizkih okrasnih trav in šašev, ki doprinesejo k zanimivemu in predvsem naravnemu videzu skalnih zasaditev.

Lonci so manj primerni, uporabimo pa jih lahko le za del sezone, da si v času cvetenja svišče prinesemo tik pred oči na vidno mesto. Sam sem jeseni zasadil okenska korita s sivo ovčjo bilnico, skorjastim kamnokrečem, homulicami, spomladanskim jegličem ter kochovim sviščem. Ta bolj ali manj alpska družba me je celo pomlad razveseljevala s pestrostjo barv in oblik.

Besedilo in fotografije Matic Sever
www.trajnice-carniola.com