Poletno potepanje po Škotski

Tisti, ki ste mislili, da je Škotska viski, dude, kilti, gradovi, dež in hagis, se niste nič zmotili. Ni pa Škotska samo to; je še veliko več. To smo spoznali na devet dnevnem potepanju po tej deželi različnih obrazov in izrazov konec julija in v začetku avgusta. Res pa je, da smo marsikaj lahko doživeli zato, ker smo se na pot podali z avtom in tako videli kraje, kamor nas nobena agencija ne bi peljala. Rezervacija določenih trajektov pa je bila potrebna nekaj mesecev vnaprej. In tudi prenočišč.

Začetne dni smo preživeli na otoku Arran in Islay ter spoznavali res nenavadno in čudovito naravo, majhna mesteca (res majhna)  in njihove znamenite destilerije viskija (otoška izgovorjava izgleda nekako takole: ueski), se vozili po »single road«, to je otoških izjemno ozkih cestah s številnimi izogibališči, dajali prednost kravam in ovcam, v vaških gostilnah okušali njihove jedi in seveda degustirali dimljen viski (z vonjem in okusom po železniških tračnicah, naj mi bo oproščeno). Po dveh dneh degustacij ti tak viski celo postane všeč. Res pa je, da se ga pije popolnoma drugače, kot si običajno predstavljamo; ogretega na telesno temperaturo in z nekaj kapljicami vode.  Domačini so izjemno prijazni in ti povedo za marsikatero znamenitost, ki je ni v turističnih vodnikih.

Z otokov smo se odpravili na celino in preko višavja (merila so pač različna) ter mimo prekrasnih jezer pripeljali do Pertha. Vmes smo si ogledali   bolj in manj znane gradove. Morebiti bi izpostavila samo Inveraray, eno najbolj turistično obiskanih točk. Grad je resnično impozanten; od vrta, ki ga tudi propagirajo, pa sem pričakovala bistveno več. Na vrsti je bil še grad, kjer so kronali škotske kralje; Scone Palace z resnično noro zbirko porcelana in zanimivim labirintom (brez heca se lahko v njem malo izgubiš). O vrtu pa ne bi izgubljala besed. Na tej točki sem že pomislila, da z vrtovi ne bo nič pametnega. Kakšna zmota!

V okolici Edinburgha smo obiskali Cambo Garden, ki mi je popolnoma zaprl sapo s svojo barvitostjo, izjemnimi barvnimi in teksturnimi kombinacijami, ki so delno spominjale na Great Dixter ali pa Sissinghurst, ampak samo delno. Tukaj bi se z veseljem zadržala najmanj en dan, ne pa samo nekaj ur. Dogovorjeni smo tudi bili za ogled enega popolnoma privatnega vrta; The Kevock Garden, ki je po velikosti primerljiv tudi z našimi privatnimi vrtovi. Oba lastnika sta bila izjemno ljubezniva, poznala sta Slovenijo in Triglav. Zanimivo se mi je zdelo, da sta si uredila velik skalnjak, kar v teh vlažnih razmerah ni najbolj enostavno in kjer smo lahko občudovali lepe primerke pravih alpskih posebnosti.

Obiskali smo tudi znano vrtnarijo Edrom Nursery, ki pa je ob torkih in sredah zaprta. Kljub temu so nam dovolili ogled prodajnega rastlinjaka. Raje ne povem, kaj vse je notri, saj tisto noč potem nisem dobro spala. Vzorčne grede pa so šele na začetku nastajanja, kljub temu pa že dobite občutek, kako bo vse izgledalo, ko bo končano.

Za konec sem prihranila edinburški botanični vrt, ki si ga je vredno ogledati, četudi bi bili samo en dan v Edinburgu. Resnično veličastno. Še posebej skalnjak, kakršnega še nisem videla. S čudovitimi zasaditvami in svojo velikostjo prav impresionira.

Edinburg je bil pravo mravljišče, s trumami, ki so se valile po glavni ulici in bile v pričakovanju začetka vsakoletnega festivala. Slovenci pa ne bi bili Slovenci, če ne bi tukaj našli svoje zatočišče v neponovljivem pubu Guilty Lily, ki je bil naša dvodnevna večerna postojanka in kamor so zahajali samo domačini.

Več o Škotski naj povedo fotografije, jaz pa zaključujem z besedami: zanimiva dežela, prijazni ljudje, dober ueski, znosno vreme, zgodovina na vsakem koraku. Priporočam.

Tekst in fotografije: Alenka Gorza