Članki in prispevki od tu in tam - blog

Natisni

Poznate karamelne jagode?

Objavljeno: .

Leycesteria  formosa  ''Purple rain''

Domovina Leycesterie je jugozahodna Kitajska in Himalaja. Raste kot široko pokončen grm do višine 150 – 200 cm. V celinski Slovenije Leycesteria ni zanesljivo prezimno trdna, zato v malo hladnejših zimah rada pozebe do tal.

Meni je Leycesteria lepa rastlina in bila bi škoda, da je ne bi gojila v svojem vrtu. Spomladi je priporočljivo Leycesterio močno porezati /do tal/ in tako se vsako pomlad veselimo njenih novih rdečkastih poganjkov.

Leycesteria ni občutljiva na sestavo tal, je zadovoljna v vsakršni prsti. Cveti belo, v temno rdečih visečih grozdih od julija do septembra, ki dozorijo v temno vijolične plodove /jagode/, ki so užitne in prijetnega karamelnega okusa. Verjetno prav zaradi sadežev, ki imajo okus po karameli, jo nemški vrtnarji imenujejo tudi Karamelbeere - karamelne jagode po naše.

Meni je Leycesteria všeč in jo lahko samo priporočam, ker je zelo slikovit in nezahteven grmič. Jaz bi jo najraje prištevala med trajnice, saj grm prav zaradi zimske pozebe malokdaj /ali nikoli/ pri nas ne oleseni in ker jo vsako pomlad porežem kot druge trajnice.

Pripravila : Slavica Prelog

Natisni

Snežne korenine

Objavljeno: .

Znanstveniki so odkrili novo obliko korenin, ki se, za razliko  od običajnih korenin, ki rastejo navzdol v zemljo,  razprostirajo navzgor v snežne plasti. Poimenovali so jih snežne korenine.

To obliko korenin je odkrila nizozemsko ruska raziskovalna skupina pri Corydalis conorhiza  visoko na Kavkazu, kjer je rastna sezona zelo kratka. Ko je sneg skopnel so opazili  mlade rastline Corydalis conorhiza obdane s plastjo motnih korenin, ki se razprostirajo v sneg tudi do 50cm.. Snežne korenine se po zgradbi popolnoma razlikujejo od običajnih korenin, so mnogo tanjše in poleti odmrejo in strohnijo. Omenjena rastlina ima seveda tudi normalne korenine, ki vsidrajo rastlino v zemljo in omogočajo vsrkavanje hraniv.

Skupina je odkrila, da sta fosfor in dušik v visokogorskem okolju omejujoči hranivi. Fosfor dobiva rastlina iz partnerstva z glivami (mikoriza). Snežne korenine pa zbirajo dušik, ki se ujame v snežinke med njihovim nastajanjem in so anatomsko prilagojene za hitro sprejemanje in prenos dušika. Z absorbcijo dušika omogočajo te korenine rastlini daljšo rastno sezono.

Ref.: Ecology Letters 12(8):758-764 (2009)

Natisni

Pri Jeleni de Belder

Objavljeno: .

Na obisku pri rojakinji Jeleni de Belder (1999)


Motiv iz arboreuma Kalmthout
Jelena de Belder (na sliki zgoraj levo), priznana ljubiteljica in  žlahtniteljica grmovnic ter publicistka, v razgovoru z urednico revije Moj mali svet Lučko Ušeničnik aprila 1999, ko je skupina slovenskih ljubiteljev lepih vrtov obiskala belgijski arboretum Kalmthout in zasebno, kot velik arboretum urejeno posestvo naše belgijske rojakinje.

 

Jelena de Belder je v 78. letu svojega plodnega življenja
tragično preminula 31. avgusta 2003

Rhododendron orbiculare

Rododendron iz nasada Jelene de Belder

Rododendron, ki je zrasel v višino že vsaj 4 metre

Zelo lep primerek okrasne češnje (pri de Belderjevih)

Še ena okrasna češnja iz nasada Jelene de Belder

V tem času so cvetele prve azaleje (pri de Belderjevih)

Lepo urejena okolica stanovanjske hiše družine de Belder

maj1999/september 2003

Baronica de Belderjeva nam je vneto razlagala zanimivosti iz obeh arboretumov.
Natisni

Vrt perunik v Firencah

Objavljeno: .

Firence, glavno mesto Toskane, pokrajine v srednji Italiji, mesto s skoraj pol milijona prebivalcev, najbolj poznamo po zgodovinsko umetniških znamenitosti - cerkvah, palačah in galerijah s svetovno znanimi slikarskimi in kiparskimi umetninami. So pa Firence tudi mesto cvetja. Že staro ime mesta Fiorentia izvira iz besede cvetje, bela avtohtona florentinska perunika na rdečem polju je bila v njihovem starem mestnem grbu že v 11. stoletju, od 13.stoletja dalje pa je mestni simbol rdeča perunika na belem polju. Rdeča barva simbolično predstavlja gospodarsko in politično moč srednjeveških Firenc.

Od leta 1954 pa so Firence tudi eno najpomembnejših mednarodnih središč ljubiteljev in žlahtniteljev bradatih perunik. Italijanska zveza ljubiteljev perunik je takrat na pobočju grička, na katerem je priljubljena razgledna točka  Piazzale Michelangelo, ustanovila vrt Il Giardino del'Iris in povabila žlahtnitelje perunik iz vseh delov sveta, naj pošljejo svoje najboljše nove dosežke na ocenjevanje v Firence. Nastal je prvi nasad bradatih perunik, izmed katerih je nekaj let kasneje mednarodna žirija izbrala, italijanska zveza ljubiteljev in mesto Firence pa nagradili prve zmagovite sorte.

Skupina perunik pri vhodu v Vrt perunik v Firencah

Od takrat povabljeni žlahtnitelji perunik vsako leto pošljejo po dve sadiki nekaj svojih najboljših novosti, ki v Firencah zatem tri leta rastejo povsem anonimno, pod šifro.

Tretje leto, ko so sadike že primerno razraščene, strokovnjaki ocenijo kvaliteto in število cvetnih stebel in cvetnih popkov perunike, njeno odpornost na bolezni in seveda barvo, obliko in vonj perunikinega cveta.

Najlepši in najkvalitetnejši sorti podelijo glavno nagrado Premio Firenze - zlati fiorin.

Posebno nagrado, srebrno plaketo mesta Firence, dobi perunika, ki se po svoji rdečkasti barvi (kot vemo, povsem rdečih bradatih perunik ni) čimbolj približa barvi perunike iz mestnega simbola.

Perunike nagradijo tudi tudi po nekaterih dodatnih kriterijih, kot so najbolj originalna sorta, najlepše dišeča, najboljša zgodnja in najboljša pozno cvetoča sorta... Seveda nagradijo tudi najuspešnejše žlahtnitelje.

Vsako poletje nasad perunik, ki ga je žirija ocenjevala tisto leto, razsadijo in opremijo z nazivi avtorja in sorte, letnico ocenjevanja in doseženim mestom. Zatem nasadijo sadike novih sort, ki jih bodo ocenjevali čez tri leta. V štiridesetih letih je tako nastal kronološko urejen nasad več kot dva tisoč bradatih perunik, edini te vrste v svetu. V maju, ko je vrt odprt za javnost, tako lahko uživamo v enkratni lepoti pravega morja perunikinih cvetov, od starejših sort iz let okoli 1960 do 1970 pa vse do sodobnih sort, tudi tistih, ki bodo ocenjevane šele v prihodnjih dveh letih.

Že površen opazovalec v tem vrtu zlahka opazi velike razlike med starejšimi in sodobnimi sortami perunik, tako razlike v obliki in velikosti cvetov kot dosežke v novih barvnih tonih in barvnih kombinacijah, v povečanem številu cvetnih popkov in močnejših steblih. Perunike so skoraj vseh barv, od povsem belih, rumenih, oranžnih, rjavih, modrih, vijoličnih, do vinsko in rjavo rdečkastih ter skoraj črnih, seveda v vseh barvnih odtenkih, tudi v več tonih iste barve in večbarvnih. K barvni pestrosti prispevajo tudi bradice, pogosto tudi oranžne  oz. rdečkaste. Seveda so v nasadu tudi perunike z rogato bradico. Za perunike sedanjih in prihodnjih let je značilna tudi močna nakodranost kupole in krilc in pa širina krilc, ki še posebno poudarijo velikost perunikinega cveta. Ker je cvetno tkivo debelejše in močnejše, je cvet pri sodobnih sortah na dež  bolj odporen, posamezni cvetovi pa cvetijo več dni.  Tudi cvetnih popkov je več in se postopoma odpirajo, zato se v primerjavi s starejšimi sortami podaljša tudi obdobje cvetenja. Novejše sorte pogosto prijetno dišijo, vonji pa so precej raznovrstni. Zaradi ugodne klime lepi, zdravi listi perunik dopolnjujejo že tako prijeten izgled celotnega nasada.