Poklepetajte v knjigi gostov
in prispevajte komentar

Zakaj me je to pisanje zmotilo? Več razlogov imam za to:

(1) Nepoznavanje ali slabše poznavanje pomena in izvora teh vraž, ki so doma v nekaterih predelih Slovenije:

Smo Slovenci res nehvaležen in slabo vzgojen narod z osiromašenim besednjakom, (Tako nekateri razmišljajo tudi v svojih pisanjih na spletu.), ker del ljudi za podarjene rože ne reče: »hvala« ali »hvala lepa«, ampak izgovori zgoraj omenjeni stavek: » Za rože se ne smem zahvaliti, (se ne bom zahvalil), ker mi bodo sicer slabo uspevale«?
Ne, po mojem, to ne drži.
Če želimo razumeti tako »navado«, se moramo ozreti v preteklost. V čas, ko so bili naši predniki še čisto povezani z naravo: ko so se znali pogovarjati z živalmi in s kamni…. ko je v gorski votlini prebivala ajdovska deklica, v rekah in gozdovih pa so živeli duhovi…. ko je grmenje bilo glas jeznega boga. Ko so še trepetali, da bo sonce za vedno ugasnilo. Ker si niso znali razložiti življenja in različnih pojavov, so v vsem videli nadnaravne sile, ki so jih častili. V negotovosti in strahu so tudi verjeli, da si jih lahko vsaj delno podredijo, načrtno z magijo in nenačrtno s praznoverjem (vraževerjem). Le to obsega: izogibanje vedenja, ki bo prineslo nesrečo; obrede, da bi z njimi dosegli nek cilj; prerokovanje, branje in razlaganje znakov.
Gre za način mišljenja in delovanja, ki so mu znanstvena spoznanja razrahljala in izničila duhovno podlago. Delno je opuščen, delno pozabljen, večji ali manjši drobci pa so se ohranili v narodnih običajih in navadah. Vraže so preživele po ustnem izročilu. Uporabljamo jih, čeprav se ne zavedamo ne pravega pomena in ne izvora. Kako pa si lahko razložimo vražo, da se za podarjeno cvetje ne smemo zahvaliti…? Tudi ta vraža naj bi izvirala iz poganskih časov, ko so ljudje verjeli, da sreče, lepote, zdravja , bogastva in drugih dobrin ni dobro in priporočljivo poudarjati in hvaliti. Bogovi bi lahko sklepali, da so se smrtniki prevzeli napuha in jim želijo postati enaki. Boječ se zavisti in maščevanja bogov, so si ljudje mislili, da kaže molčati o dobrih stvareh, ne pa bogov glasno opozarjati nanje.Torej, za cvetje, ki je vedno bilo v veselje bogov in ljudi, se ni dobro zahvaliti… Tudi za drugo vražo se skriva podobno ozadje. Se vam zdi to razumljivo in sprejemljivo? Meni se zdi.

(2) Pretirano posploševanje:

Po pisanju v uvodniku, (in tudi po razmišljanju nekaterih drugih), lahko sklepam, da Slovenke in Slovenci uporabljamo le omenjena »inkriminirana« stavka. Pa je res tako? Po izkušnjah vem, da se zahvaljujemo, (ali se ne zahvaljujemo), na različne načine in tudi isti človek ne kaže hvaležnosti vedno enako. Eni rečemo »hvala« ali »hvala lepa«; drugi, včasih tudi malo v zadregi, »omenjeni stavek«, ( Ali ni to v resnici zahvala? Bi človek sploh toj rekel, če ne bi v sebi čutil hvaležnosti?); tretji se toplo nasmehnemo, lepo pogledamo, poljubimo….ali rečemo kaj čisto svojega. Jaz vedno vem, kdaj drugega razveselim. Bolj kot besede mi to povedo njegovo vedenje, izraz na obrazu, barva glasu…. Ali vam ne? In všeč so mi ta pestrost in spontanost in iskrenost in svobodnost izražanja. Ali vam tudi?

(3) Moralni predznak:

»Da moraš rožo ukrasti, če hočeš, da bo lepo rasla«, so nekdaj, na primer, verjele ženske v okolici Kobarida. Trgale so vršičke rastlin pri tistih hišah, kjer so mislile, da jih nihče ne vidi.
Ali res menite, da v današnjem času ljudje, ki ukradejo cele grme ali druge dragocene rastline in jim celo pokopališče ni sveto, verjamejo v to vražo? Je vraža kriva, da s svojim sporočilom ljudi zapelje v taka kriminalna dejanja? Ne, mislim, da je to odraz nečesa čisto drugega. Trdim, odgovoren je človek, ne vraža. Kaj pa pravite vi?

(4) Težnja po spreminjanju sveta, oprostite, Slovencev:

Sprašujem se, ali je naša naloga, da ostanke ljudskega verovanja odpravljamo in pometemo v pozabo. Je potrebno apelirati na našo zavest, da bi uporabljali le besedice »hvala« in »hvala lepa«? Ne. Prepričana sem, da je naše poslanstvo samo: pomagati razumeti. Vraže so namreč živi delčki razmišljanja naših prednikov. Če jih prav razumemo, lahko z njimi osvetlimo človeško zgodovino. Spoznamo lahko miselne procese prednikov in hkrati tiste današnje, ki imajo izvor v preteklosti. Vraže so del narodnega bogastva.

P.S.: Ta »verovanja« niso značilna samo za Slovence. Po mnenju strokovnjakov izhajajo iz skupne indoevropske dediščine. Stavek: » Za rože se ne smem zahvaliti, ker mi potem ne bodo dobro uspevale«, uporabljajo tudi drugi narodi. Zato, v nasprotju z avtorico uvodnika, menim, da nobena raziskava »te lastnosti slovenskega naroda« ne bi razkrila posebno zanimivih in edinstvenih rezultatov.

Polona Jamnik

(vira: Damjan Ovsec: Vraževerje sveta, Rado Radešček: Slovenske ljudske vraže)

0 komentarjev