V spomin Franciju Žihru (1936-2006)
Življenje in delo sta se nekako umirila, ko je iznenada prišla smrt in vzela tako ljubo ti ženo, ki ti je pomagala do uspeha. Sam si dejal: >Šele zdaj vem, kakšno garaško delo je opravila. Nekako, ne znajdem se več prav. Bila sva skupaj sleherni dan, delala dan za dnem, življenje pa je šlo mimo. Zdaj vem, kaj sem izgubil!< Ostal si sam in življenje je postalo prazno. Še vedno si prihajal na srečanja 'vrtoljubcev', se poveselil, vendar tistega pravega žara ni bilo več. Še več, šlo je tako daleč, da se je pritihotapila neozdravljiva bolezen. Do zadnjega si prihajal na srečanja in pokončno prenašal trpljenje. V pogovoru si omenil, da v miru prepuščaš vrtnarijo vnuku, ker veš, da jo bo znal voditi tako, kot sta zanjo skrbela vidva z ženo. Nekaj dni pred smrtjo si prišel k Nuši, kakor da bi se hotel posloviti, in prinesel bujno cvetoč nepozebnik. To je prekrasna rastlina, ki cveti sredi zime do pomladi. Venčni listki, sprva še zviti, kukajo iz čašnih listkov, nato pa se razvijejo v dolge trakaste rumene venčne liste. Z živo barvo ter omamnim vonjem kličejo pomlad. Dragi Franci! Hvala ti za vse nasvete, za rastline, za prijetno družbo in za prijeten nasmeh, ki nam bo še posebno ostal v spominu.
V tem okolju je ustvarjal (galerija fotografij)
(tekst: Bojan Repše, 2006). |