|
In memoriam Anka Bernard (1929-2005)V januarju 2005 je v 76. letu starosti umrla Anka Bernard, priznana hortikulturna strokovnjakinja, publicistka, vrtnarska pedagoginja in dolgoletna predsednica Hortikulturnega društva Kranj.
Leta 1977 je društvo od občine Kranj dobilo že nekoliko propadajoči paviljon v neposredni bližini Prešernovega gaja. Z občinskimi sredstvi, še bolj pa s svojim zagnanim delom, jim je uspelo paviljon kaj hitro usposobiti za društvene potrebe. Po načrtih predsednice društva so čez dve leti pričeli urejati ob paviljonu ležeč 500 kvadratnih metrov velik društveni vrt. Zasnovan je ekološko in s posameznimi vsebinskimi deli: gozdni obrobek, senčni vrt, vodni in močvirski vrt, manjši rozarij, skalnjak, zeliščni vrt, kompostišče, do nedavnega pa je imel celo manjši zelenjavni vrt. V njem je veliko drevja, grmičevja, trajnic in čebulnic, tako da je lep v vsakem letnem času. Vsa leta društveni zagnanci vrt urejajo in vzdržujejo pretežno sami. Tudi rastline, med njimi je precej redkih, nabavljajo sami, nekaj pa jih prispevajo člani in prijatelji društva. V paviljonu in na vrtu so uspešno organizirali več kot dvajset razstav iz različnih hortikulturnih področij, pa tudi dneve odprtih vrat. Pri vseh teh dejavnostih je bila Anka Bernard nepogrešljiva kot glavni organizator, načrtovalec, poznavalec, svetovalec, predavatelj in učitelj - pa tudi kot vrtnar. Prav tako pomemben kot njeno društveno delovanje je njen publicistični prispevek. Kdo ne pozna njenih poučnih in zanimivih hortikulturnih člankov, ki jih je dolga leta redno objavljala v Naši ženi, pa vsak teden v Kmečkem glasu, pa v vrtnarski javnosti namenjenih publikacijah, največ v reviji Moj mali svet - in še marsikje. Leta 1999 je izdala odlično, ljubiteljem lepo urejenih vrtov namenjeno knjigo Okrasni vrt, polno poučnih razlag, nasvetov in koristnih strokovnih podatkov. Zdaj tudi že pokojna Jelena de Belder Kovačič je takrat to knjigo ocenila takole: "Knjiga je pisana z ljubeznijo in znanjem, pridobljenim z dolgoletnimi izkušnjami pri urejanju vrtov in parkov, pa tudi s potovanji v vrtnarsko zanimive kraje...in s spremljanjem strokovne literature. Preveva jo globoka ljubezen do narave in temeljito poznavanje slovenske flore...". Poleg pisanja je Anka Bernard pogosto gostovala po Sloveniji z raznovrstnimi hortikulturnimi predavanji. Radi so jo vabili v turistična in hortikulturna društva, v družbo kmečkih žensk, pogosto pa tudi v šole, kajti poleg obilnega znanja je obiskovalcem predavanj vedno posredovala tudi vrsto odličnih fotografskih posnetkov iz svoje izredno bogate zbirke diapozitivov, posnetih tako v domovini kot na številnih potovanjih po tujini. Ljubitelji urejene krajine in okrasnih vrtov ter slovenska hortikultura nasploh bomo s prezgodnjim odhodom Anke Bernard občutili veliko strokovno vrzel, izgubili pa smo tudi prijetnega sogovornika in družabnika. (zapisano 2005) |
Okrasni vrtovi
Dobrih deset let po končani drugi svetovni vojni je pričela v Ljubljani delovati skupina hortikulturnih zanesenjakov, zbranih okrog profesorja Cirila Jegliča. Želeli so, da bi tudi pri nas pričeli sodobno vrtnarsko urejati okolico, tako domače vrtove kot javne površine. Da bi te ideje čim lažje in čim hitreje prodrle v takratno javnost, so februarja 1957 ustanovili Hortikulturno društvo Slovenije. Prav v tistem času se je Anka Bernard kot mlada inženirka agronomije po nekajletnem izpopolnjevanju doma in v tujini zaposlila na Zadružni zvezi Gorenjske. S somišljeniki, ki so tudi imeli ustrezno znanje ter izkušnje in so se prav tako zavedali, da je treba čimprej odpraviti neurejenost kranjske bivalne okolice, vrtov in mestnih površin in jih urediti tako, kot se je to dalo videti v tujini, je 13. februarja 1959 ustanovila Hortikulturno društvo Kranj in postala njegova prva predsednica. Pričeli so prirejati poučna predavanja, prikaze obrezovanja drevja in vrtnarsko usmerjena potovanja v bližnjo in daljno okolico. To je bilo za ljudi zelo privlačno. Nabavljali so sadike, semena in spomladanske čebulnice, kar se takrat večinoma pri nas še ni dobilo. Ko je s triletno prekinitvijo leta 1966 spet postala predsednica društva (in bila je to vse do prerane smrti), so pričeli sodelovati z mladimi in društvo je kmalu imelo več kot 300 članov. Čeprav ni bilo dovolj denarja, je kakovost dela rasla na vseh področjih, tako pri izobraževanju in ekskurzijah kot pri razstavah in raznih delavnicah (največkrat aranžiranje cvetja).