Pogovori med vrtoljubci so vse prepogosto resni, preresni. Zato je toliko bolj pohvalno, ko ugledna revija Rože in vrt objavi tudi kakšno vedrejšo vsebino. Tokrat smo se lahko nasmejali črnemu (foto)humorju v zanimivem in poučnem sestavku Trate so zopet lepo zelene ...

V julijskih in avgustovskih dneh po vrtovih in v cvetličnih nasadih lahko občudujemo neutrudno cvetenje zlatorumeno cvetoče trajnice, ki pride še posebej do izraza, če je posajena v večjih skupinah. To je rudbekija 'Goldsturm', trajnica, ki je v Evropo pred desetletji skromno prišla iz Amerike, v evropskih deželah po raznih zapetljajih doživela veliko simpatij in se vsa popularna vrnila v svojo prvotno domovino. V julijskih in avgustovskih dneh po vrtovih in v cvetličnih nasadih lahko občudujemo neutrudno cvetenje zlatorumeno cvetoče trajnice, ki pride še posebej do izraza, če je posajena v večjih skupinah.To je rudbekija 'Goldsturm', trajnica, ki je v Evropo pred desetletji skromno prišla iz Amerike, v evropskih deželah po raznih zapetljajih doživela veliko simpatij in se vsa popularna vrnila v svojo prvotno domovino.

Eden najvidnejših evropskih vrtnarskih strokovnjakov prejšnjega stoletja Nemec Karl Foerster (1874-1970) je pred drugo svetovno vojno imel priznano vrtnarijo trajnic v Potsdamu pri Berlinu. Njegov glavni vrtnar, ki je pogosto obiskoval vrtnarske prijatelje v češkem Olomucu, se je ob obisku leta 1937 navdušil nad bogatim zlatorumenim cvetenjem in kontrastnimi črnimi glavicami skupine kakšnih 60 cvetočih rudbekij (Rudbeckia fulgida var. sullivantii). Čehi so to trajnico nekaj let prej dobili iz botaničnega vrta v avstrijskem Gradcu, v Gradec pa je prišla iz Severne Amerike kot zanimiva rastlina, ki tam raste v naravi.

Po povratku v Nemčijo je glavni vrtnar za to rastlino kaj hitro navdušil svojega šefa in takoj sta sklenila, da mora trajnica priti tudi v vrtnarijo v Potsdam. In - ko se je glavni vrtnar naslednjič vračal iz Češke, je z nedolžnim obrazom v nahrbtniku "švercal" nekaj sadik tako zaželene trajnice. Rudbekija je naslednje leto zacvetela, Foerster jo je primerjal z drugimi vrstami rudbekij, ugotovil njene prednosti  in jo, nezadovoljen z imenom sullivantii, ki se ga je težko zapomniti in vrtnarjem ne pove kaj dosti, hitro poimenoval 'Goldsturm'. Ime se je obdržalo in ga danes pozna ves vrtnarski svet.

Začelo se je mučno večletno vegetativno razmnoževanje te trajnice, kajti takrat še niso poznali njenih sposobnosti generativnega razmnoževanja (s semenom). Druga svetovna vojna je naredila svoje tudi na vrtnarskem področju, tako da je rudbekija 'Goldsturm' lahko pričela graditi svojo popularnost šele leta 1949 in bila nato v petdesetih letih v Nemčiji ena najbolj prodajanih trajnic. Čez dobrih deset let je cvetela že  povsod po Evropi.

Ker v tistem času čezmorsko trgovanje z okrasnimi rastlinami še ni bilo kaj prida razvito, se je Rudbeckia fulgida var. sullivantii iz Evrope v Ameriko vrnila šele v 80-tih letih. A vrnila se je prav taka, kot smo jo v Evropo dobili iz Amerike, nikakršnega žlahtnenja ni bilo vmes. Hitro se je razširila po celotnem področju Združenih držav, veliko zaslug za popularnost pa ima ameriški vrtni arhitekt, ki jo je v velikih skupinah zasadil vzdolž pomembne washingtonske Pennsylvania Avenue, avenije, ki povezuje Belo hišo in Kapitol.

(Povzeto po članku, objavljenem v glasilu nemškega društva ljubiteljev trajnic; fotografije: Branko Novak.)

V Arboretumu Volčji Potok je bila 20. junija tradicionalna prireditev z naslovom Slovenski dan vrtnic. Letošnja je bila nekaj posebnega, saj je bila predstavljena prva slovenska vrtnica. Dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar in slovenist, je z žlahtnjenjem vzgojil povsem novo sorto. Nekaj desetletij je trajalo, da mu je s križanjem vrtnic - kar nekaj tisoč oprašitev je bilo potrebnih - le uspelo. To je mnogocvetna vrtnica s precej velikimi cvetovi, ki so na sredini intenzivno roza barve, na obodu pa svetlejši. Zdaj jo bo treba registrirati kot prvo slovensko vrtnico. Vzgojitelj pravi, da jo bo najverjetneje imenoval po največjem slovenskem pesniku Prešernu.

Hvala. Pohvala. Zahvala.
Vse tri besede imajo skupno poimensko izhodišče; z njimi izražamo pozornost do prijatelja, partnerja, soseda, otroka, človeka. Izreči besedo hvala nas učijo že od malih nog, potem pa, nenadoma,  počasi izgineva iz našega besednjaka. Čedalje redkeje jo slišimo, vse je nekako samo po sebi umevno in pričakovano. Zato  se velikokrat zapremo v školjko prizadetosti. Včasih upravičeno, včasih pa tudi ne.