Ko ljubitelji okrasnih vrtov pri nas omenjamo lepoto okrasnih vrtov v Veliki Britaniji, pogosto zavistno zavzdihnemo, kako tamkajšnjim vrtnarjem pri urejanju vrtov in trat pomaga angleška klima z veliko dežja. Pred dnevi pa je britanski BBC objavil sestavek o skoraj neverjetni letošnji britanski vremenski realnosti - o suši, kakršne tam že več kot sto let ni bilo. Med drugim so zapisali tudi tole.

Vrtnarji v Veliki Britaniji se letos soočajo z najbolj sušno pomladjo v zadnjih 100 letih. Tako v Angliji kot Walesu je bilo to pomlad le 86.9 mm padavin - manj kot toliko jih je bilo po podatkih meteoroloških postaj zadnjič leta 1893. Suša je vrtnarje ujela nepripravljene, saj se ponavadi soočajo s pomladnimi zmrzalmi, tokrat pa je bilo vreme pretoplo in izjemno suho.

Britanski vrtnarji so morali zaradi suše prej sejati oz. saditi (vrtnice so na primer sadili že v marcu) in izbrati rastline, odporne na sušo. Geranije, petunije in njim podobne rastline v sušnem vremenu dobro uspevajo, prav tako divje rastline, medtem ko vodenkam  in salvijam  suša škodi.

Izbira rastlin pa je še toliko težja, ker se vreme lahko hitro spremeni in postane spet hladnejše in bolj mokro. "Zaradi nevarnosti globalnega segrevanja smo začeli razmišljati o mediteranskih rastlinskih vrstah, saj so te najprimernejše za vroče podnebje. Zadnja leta pa se spopadamo predvsem z nepredvidljivim vremenom, zato moramo razmišljati o tem, kako ravnati, kadar se vreme ne obnaša tako, kot bi pričakovali", pravi Leigh Hunt iz Royal Horticultural Society. Tak primer so v Veliki Britaniji imeli leta 2007, ko so zaradi toplega vremena mnogi vrtnarji sadili eksotične rastline, npr. banane in palme, ki pa žal niso preživele hladne zime, ki je sledila.

Zanimivo pa je, da letos ni vsa Velika Britanija enako izsušena , kajti Škotska je letos do zdaj namerila kar trikrat več padavin od povprečja!

(BBCjev članek je na naslovu http://www.bbc.co.uk/news/magazine-13668342)

Letos so se velikonočni prazniki čudovito povezali s prvomajskimi, vendar samo s počitniškimi dnevi, ne pa tudi, žal , z vremenom. Marsikdo si je načrtoval oglede vrtov, izlete v naravo ali pa kopanje v zdraviliščih. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili prvomajski prazniki zame in za prijatelje povezani s potepanjem po jasah in brezpotjih pod Čavnom. V podnožju Čavna, na travnikih nad Lokavcem so nas navduševali svišči (Gentiana clusii) v prepletu z dišečim volčinom (Daphne cneorum). Slikovito kuliso pa so jim ustvarjali srebrno beli grmi cvetoče šmarne hrušice (Amelanchier ovalis) ter sem ter tja modri cvetovi perunik (Iris pallida, subsp. illyrica, ali mogoče tudi I. germanica ). V pečinah, ki se penjajo nad jasami proti vrhu Čavna pa se sončili avriklji (Primula auricula), slečnik (Rhodothamnus chamaecistus) in dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum). Ta nepozabna slika me vsako leto ob prvomajskih praznikih spominja in vrača v  leta čudovitega prijateljstva. In to breme neverjetne in usklajene lepote narave in hkrati tudi podobno dojemljivega prijateljstva me spremlja še danes. Žal smrt mnogokrat, mogoče celo navidez melodramatično, prekine mnoga občutja in dojemanja, ki so povezana lahko le s pravim prijateljstvom. In prav ta občutja,  čutenje narave in občudovanje njene neverjetne dovršenosti želim prenesti na nove, sedaj že stare  prijatelje.

Bilo je po Emavsu. Lep, prav vabljiv sončen dan se je rodil. Meta me je, zanjo mnogo prezgodnji jutranji uri, pobrala z neverjetno točnostjo in ob dogovorjeni uri sva bila na Krokarjevi jasi. Po zaužitju antibruhalnika smo se umestili v  kočijo in Samo je že pognal konje proti Vipavski dolini. Na Alenkino željo smo se ustavili v Lokavcu na ogled kamnoseških umetniških izdelkov. Že ob prihodu na dvorišče ustvarjalke so me prevzele njene žabe (ne mislim nogavic), tri v skupini, ena celo s kravato, so se vneto pogovarjale, verjetno o žabji svatbi. A si morate misliti?! Dleto in kladivo vihti in vliva dušo v kamen prav prijetna gospa. Po ponovnem okrepčilu, če se prav spomnim, je morala Meta, ki obiskuje prvi letnik Akademije za vrtno keramiko vzeti dvojno dozo, nas je Samo popeljal proti vznožju Čavna. Toda bilo ni več tako kot je včasih bilo. Spremenili so traso ceste, travniki so se zarasli in slik iz moje mladosti ni bilo več. Počutil sem se izgubljeno, mojih mladostnih občutji nisem  mogel več podoživeti , kaj šele, da bi slike iz albuma  lahko oživel mojim prijateljem. Kljub temu smo se po slikoviti cesti mimo ne videnih mojih mladostnih jas pripeljali do Predmeje.

Iz Predmeje smo se peljali proti Otlici, kjer smo zapustili avto ter se z nahrbtniki odpravili proti  gmajnam, prekritih s svišči in avriklji. Takih, s toliko zlata prekritih trat, ki so jih prekinjali otočki modrih sviščev (Gentiana verna, G. clusii), še nisem videl. Vsak korak je moral biti kontroliran, kajti kaj hitro je čevelj lahko prekril kimajoči cvet avriklja. Sonce je že kazalo proti poldnevu, usta so postajala lepljiva, želodčki že nekoliko kruleči, naša neutrjena telesca pa že željna vsaj malo sence. In ta se je prikazala  pod cvetočim mokovcem (Sorbus aria), ki mu je v podnožju delal družbo dišeči salomonov pečat (Polygonatum odoratum). Posedli smo se. Tedaj sem iz nahrbtnika izvlekel za vse ostale presenečenje in pripravil velikonočni pogrinjek. Kaj je lepšega kot v naravi, prijetno utrujen, ležeč v travi omamnih vonjav in vdihajoč svežino gorskega okolja nazdraviti življenju z dobro kapljico štajerske pozne trgatve, ugrizniti v doma pečen kruh, prekrit s šunko in hrenom ter olupiti pirhe, ki so jih prispevale domače kokoši. Kako je teknilo!

Naslednji cilj med prazniki je bila Velika planina. Toda vreme je imelo svoje načrte, sonce je postalo utrujeno, zemlja pa žejna. Rastline so bile navdušene nad spremembo. Mi štirje pa smo izlet na Veliko planino po dolgotrajnem dogovarjanju zamenjali z obiskom Mozirskega gaja. V Londonu je bila kraljevska poroka, mi pa smo v hladu in dežju pod dežniki  po usmerjajočih poteh mimo tulipanovih gred in tudi grede SVZ hiteli pod streho na topli čaj.

Kako je prijal!

(Milan Strle, foto Alenka Gorza Jereb)

O razstavi "Kluba skalničkaru Praha", ki je vsako leto v Pragi v začetku maja,  sva s Samom že pred leti slišala od Matica. In ker sva lani v jeseni uredila skalnjak, je bila odločitev o odhodu v Prago letošnje dejstvo. K sreči so bili tudi prazniki tako razporejeni, da sva si lahko vzela nekaj dni za obisk razstave, ki pa ima tudi svoj prodajni del.

Kljub njihovemu članstvu v evropski uniji pa se nekatere stvari (še) niso spremenile. Tako nama je receptor v hotelu zatrjeval, da z osebnim avtom nikakor ne moreva parkirati v središču Prage, ampak naju je na vsak način želel poslati v »šoping« center in mu nič ni bilo jasno, kaj bi midva sploh rada. O kaki razstavi pa še tako nikoli ni slišal. In to o razstavi rastlin.

Nekaj podobnega se nama je tudi dogajalo v centru (, kjer sva seveda parkirala brez problema, ampak s plačilom parkirnine), ko nikakor nisva našla razstavnega prostora, nihče v tisti ulici, koder bi se naj ta dogodek vršil, pa tudi nič ni vedel. Še dobro, da obstajajo mobiteli in da je Matic zgodaj vstal ter naju usmeril.

Vse iskanje pa je bilo poplačano z razstavo, kakršne še nisem videla. Ambient je ob cerkvi in sicer za ostankom starega obzidja, delno pod visokimi drevesi, delno pa na soncu. Prostor je že tako primerno zasajen, potem pa so čudovite primerke alpskih rastlin dodali še člani društva in jih popolnoma naravno vključili v prostor. Resnično sva bila vsa iz sebe od navdušenja in od vsega lepega. Videla sva sončni ravninski skalnjak, pa senčni skalnjak, pa zasaditve v koritih in okrasnih loncih ter terasah. In to resnično čudovite zasaditve, z rastlinami, ki jih člani kluba gojijo sami iz semen.

Da o prodajnem delu sploh ne govorim. Čeprav so rastlinice zelo majhne in po ugodnih cenah, je izbira tolikšna, da sva krepko napolnila prtljažnik.

Sedaj naju čaka pa obilica dela z zasajanjem. Kar prav naj nama bo, kaj pa sva imela  tako velike oči.

Ampak na to razstavo bova pa še šla.

Alenka Gorza

Dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta v Ljubljani, je konec leta 2010 izdal knjigo Žafrani (Crocus L.) v Sloveniji.

Žafran - slovenska beseda izvira iz arabske zafaran ali tudi zafran, kar v arabščini pomeni rumeno. Tudi Angleži so besedo samo privzeli – saffron, prav tako večji del drugih evropskih, azijskih in afriških jezikov, kar kaže na pomembnost surovine in na povezanost tedaj znanega sveta. Maw (1886) navaja množico evropskih kot neevropskih jezikov, kjer je uporabljena beseda safran ali izpeljanka. Podobno pa za besedo krokus navaja tako hebrejščino, sirščino, armenščino, arabščino, perzijščino, sanskrt, grščino, latinščino idr., kjer se pojavlja podoben koren ali izpeljanka iz le tega.

Slovenski pregovor: "Drag kot žafran", izvira iz dejstva, da so za 1 kg droge potrebovali od 150.000 do preko 200.000 cvetov pravega žafrana (Crocus sativus). Doma je v Iranu, Kašmirju in Mali Aziji, je lila barve in je ena izmed jeseni cvetočih vrst. V cvetovih so nabirali samo rdeče rumeno-oranžno obarvane brazde. To dragoceno drogo so uporabljali kot barvilo (jedi in oblačil), kot začimbo, kot dišavo, ki je slovela tudi kot močan afrodiziak. Poznali in pridelovali so jo že v starem veku. V Tebah se na papirusu iz leta 1553 pred našim štetjem nahaja na seznamu sirskih zdravilnih rastlin. Arabci so ga gojili tudi kasneje, tako da je v Evropo, po vmesni pozabi, ponovno prišel s križarji. V Anglijo so ga prvič zanesli že Feničani, nato Rimljani, vendar se je to vedenje kasneje izgubilo. Kot ponovno letnico vnosa rastline tako C. sativus in C. vernus navajajo sredino štirinajstega stoletja (Campbell- Culver & Maggie 2001).