Natisni

V objemu Čavna

Objavljeno: .

Letos so se velikonočni prazniki čudovito povezali s prvomajskimi, vendar samo s počitniškimi dnevi, ne pa tudi, žal , z vremenom. Marsikdo si je načrtoval oglede vrtov, izlete v naravo ali pa kopanje v zdraviliščih. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili prvomajski prazniki zame in za prijatelje povezani s potepanjem po jasah in brezpotjih pod Čavnom. V podnožju Čavna, na travnikih nad Lokavcem so nas navduševali svišči (Gentiana clusii) v prepletu z dišečim volčinom (Daphne cneorum). Slikovito kuliso pa so jim ustvarjali srebrno beli grmi cvetoče šmarne hrušice (Amelanchier ovalis) ter sem ter tja modri cvetovi perunik (Iris pallida, subsp. illyrica, ali mogoče tudi I. germanica ). V pečinah, ki se penjajo nad jasami proti vrhu Čavna pa se sončili avriklji (Primula auricula), slečnik (Rhodothamnus chamaecistus) in dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum). Ta nepozabna slika me vsako leto ob prvomajskih praznikih spominja in vrača v  leta čudovitega prijateljstva. In to breme neverjetne in usklajene lepote narave in hkrati tudi podobno dojemljivega prijateljstva me spremlja še danes. Žal smrt mnogokrat, mogoče celo navidez melodramatično, prekine mnoga občutja in dojemanja, ki so povezana lahko le s pravim prijateljstvom. In prav ta občutja,  čutenje narave in občudovanje njene neverjetne dovršenosti želim prenesti na nove, sedaj že stare  prijatelje.

Bilo je po Emavsu. Lep, prav vabljiv sončen dan se je rodil. Meta me je, zanjo mnogo prezgodnji jutranji uri, pobrala z neverjetno točnostjo in ob dogovorjeni uri sva bila na Krokarjevi jasi. Po zaužitju antibruhalnika smo se umestili v  kočijo in Samo je že pognal konje proti Vipavski dolini. Na Alenkino željo smo se ustavili v Lokavcu na ogled kamnoseških umetniških izdelkov. Že ob prihodu na dvorišče ustvarjalke so me prevzele njene žabe (ne mislim nogavic), tri v skupini, ena celo s kravato, so se vneto pogovarjale, verjetno o žabji svatbi. A si morate misliti?! Dleto in kladivo vihti in vliva dušo v kamen prav prijetna gospa. Po ponovnem okrepčilu, če se prav spomnim, je morala Meta, ki obiskuje prvi letnik Akademije za vrtno keramiko vzeti dvojno dozo, nas je Samo popeljal proti vznožju Čavna. Toda bilo ni več tako kot je včasih bilo. Spremenili so traso ceste, travniki so se zarasli in slik iz moje mladosti ni bilo več. Počutil sem se izgubljeno, mojih mladostnih občutji nisem  mogel več podoživeti , kaj šele, da bi slike iz albuma  lahko oživel mojim prijateljem. Kljub temu smo se po slikoviti cesti mimo ne videnih mojih mladostnih jas pripeljali do Predmeje.

Iz Predmeje smo se peljali proti Otlici, kjer smo zapustili avto ter se z nahrbtniki odpravili proti  gmajnam, prekritih s svišči in avriklji. Takih, s toliko zlata prekritih trat, ki so jih prekinjali otočki modrih sviščev (Gentiana verna, G. clusii), še nisem videl. Vsak korak je moral biti kontroliran, kajti kaj hitro je čevelj lahko prekril kimajoči cvet avriklja. Sonce je že kazalo proti poldnevu, usta so postajala lepljiva, želodčki že nekoliko kruleči, naša neutrjena telesca pa že željna vsaj malo sence. In ta se je prikazala  pod cvetočim mokovcem (Sorbus aria), ki mu je v podnožju delal družbo dišeči salomonov pečat (Polygonatum odoratum). Posedli smo se. Tedaj sem iz nahrbtnika izvlekel za vse ostale presenečenje in pripravil velikonočni pogrinjek. Kaj je lepšega kot v naravi, prijetno utrujen, ležeč v travi omamnih vonjav in vdihajoč svežino gorskega okolja nazdraviti življenju z dobro kapljico štajerske pozne trgatve, ugrizniti v doma pečen kruh, prekrit s šunko in hrenom ter olupiti pirhe, ki so jih prispevale domače kokoši. Kako je teknilo!

Naslednji cilj med prazniki je bila Velika planina. Toda vreme je imelo svoje načrte, sonce je postalo utrujeno, zemlja pa žejna. Rastline so bile navdušene nad spremembo. Mi štirje pa smo izlet na Veliko planino po dolgotrajnem dogovarjanju zamenjali z obiskom Mozirskega gaja. V Londonu je bila kraljevska poroka, mi pa smo v hladu in dežju pod dežniki  po usmerjajočih poteh mimo tulipanovih gred in tudi grede SVZ hiteli pod streho na topli čaj.

Kako je prijal!

(Milan Strle, foto Alenka Gorza Jereb)