Spoštujem cvetje in etnologijo.

Rada prelistam vse, kjer so vsaj malo omenjene rože, v revijah in na spletnih straneh. Posebno poleti, ko je zaradi počitnic več časa. Uživam ob gledanju lepih fotografij, prebiranju dobro napisanih člankov, si skušam zapomniti čim več koristnih nasvetov in novih idej. Včasih pa naletim tudi na kaj takega, kar me zmoti. Kot, na primer, tole:

V uvodniku 5.št. Rože & vrt (maj 2008) lahko preberemo: »……………Če pa bi nekdo dejal, da smo tudi narod tatov, oziroma tatinski narod, bi bili najbrž zelo užaljeni in jezni. Zakaj o tem sploh razmišljam, če pa sploh ni res.
Zato, ker smo edini narod na svetu, ki goji prepričanje, da najbolje raste rastlina, ki jo izmaknemo, torej ukrademo. Narod, ki ima navado, da se za podarjeno rastlino ne zahvali, celo več, to še posebej poudari, češ, da mu sicer ne bo uspevala.Takšno splošno prepričanje velja na vseh koncih Slovenije in je družbeno sprejemljivo. Mar res? Mar ni čudno, da se rastline bohotijo v vseh deželah sveta, četudi se zanje zahvaljujejo. Zaradi takšnega prepričanja bi morali biti največji tatovi rastlin Angleži, Nizozemci, Francozi in tako naprej, po vrsti. Čudno je, da še noben strokovnjak s področja psihologije ali sociologije te naše lastnosti ni vključil v svoje raziskave, kajti njeni rezultati bi bili zagotovo zanimivi in edinstveni.
Zakaj pišem o tem šele zdaj, boste vprašali. Zato, ker je razlika, ali izginevajo samo vršički posameznih rastlin ali, kakor v zadnjem času slišim od različnih lastnikov vrtov, tudi večje, dragocenejše rastline. Ukrasti velik, že vrasel okrasni bor, oziroma celo več borov, niso mačje solze. Izkopati rastlino, ko ne cveti in v takšnem stanju ni nič posebnega, ko pa cveti, je nekaj edinstvenega, pomeni, da je tatinska sraka natančno vedela, po kaj je prišla na vrt. Kraje vrtnic in grmičkov ter celo spomladanskih čebulnic so vse pogostejše in celo pokopališča niso več varna pred roparji posebne vrste.
Kaj nam je storiti? Za začetek bi bilo lepo, če bi se začeli za podarjene rastline zahvaljevati. Bo »hvala« ali »hvala lepa« kar dovolj. …………..«

Zakaj me je to pisanje zmotilo? Več razlogov imam za to:

(1) Nepoznavanje ali slabše poznavanje pomena in izvora teh vraž, ki so doma v nekaterih predelih Slovenije:

Smo Slovenci res nehvaležen in slabo vzgojen narod z osiromašenim besednjakom, (Tako nekateri razmišljajo tudi v svojih pisanjih na spletu.), ker del ljudi za podarjene rože ne reče: »hvala« ali »hvala lepa«, ampak izgovori zgoraj omenjeni stavek: » Za rože se ne smem zahvaliti, (se ne bom zahvalil), ker mi bodo sicer slabo uspevale«?
Ne, po mojem, to ne drži.
Če želimo razumeti tako »navado«, se moramo ozreti v preteklost. V čas, ko so bili naši predniki še čisto povezani z naravo: ko so se znali pogovarjati z živalmi in s kamni…. ko je v gorski votlini prebivala ajdovska deklica, v rekah in gozdovih pa so živeli duhovi…. ko je grmenje bilo glas jeznega boga. Ko so še trepetali, da bo sonce za vedno ugasnilo. Ker si niso znali razložiti življenja in različnih pojavov, so v vsem videli nadnaravne sile, ki so jih častili. V negotovosti in strahu so tudi verjeli, da si jih lahko vsaj delno podredijo, načrtno z magijo in nenačrtno s praznoverjem (vraževerjem). Le to obsega: izogibanje vedenja, ki bo prineslo nesrečo; obrede, da bi z njimi dosegli nek cilj; prerokovanje, branje in razlaganje znakov.
Gre za način mišljenja in delovanja, ki so mu znanstvena spoznanja razrahljala in izničila duhovno podlago. Delno je opuščen, delno pozabljen, večji ali manjši drobci pa so se ohranili v narodnih običajih in navadah. Vraže so preživele po ustnem izročilu. Uporabljamo jih, čeprav se ne zavedamo ne pravega pomena in ne izvora. Kako pa si lahko razložimo vražo, da se za podarjeno cvetje ne smemo zahvaliti…? Tudi ta vraža naj bi izvirala iz poganskih časov, ko so ljudje verjeli, da sreče, lepote, zdravja , bogastva in drugih dobrin ni dobro in priporočljivo poudarjati in hvaliti. Bogovi bi lahko sklepali, da so se smrtniki prevzeli napuha in jim želijo postati enaki. Boječ se zavisti in maščevanja bogov, so si ljudje mislili, da kaže molčati o dobrih stvareh, ne pa bogov glasno opozarjati nanje.Torej, za cvetje, ki je vedno bilo v veselje bogov in ljudi, se ni dobro zahvaliti… Tudi za drugo vražo se skriva podobno ozadje. Se vam zdi to razumljivo in sprejemljivo? Meni se zdi.

(2) Pretirano posploševanje:

Po pisanju v uvodniku, (in tudi po razmišljanju nekaterih drugih), lahko sklepam, da Slovenke in Slovenci uporabljamo le omenjena »inkriminirana« stavka. Pa je res tako? Po izkušnjah vem, da se zahvaljujemo, (ali se ne zahvaljujemo), na različne načine in tudi isti človek ne kaže hvaležnosti vedno enako. Eni rečemo »hvala« ali »hvala lepa«; drugi, včasih tudi malo v zadregi, »omenjeni stavek«, ( Ali ni to v resnici zahvala? Bi človek sploh toj rekel, če ne bi v sebi čutil hvaležnosti?); tretji se toplo nasmehnemo, lepo pogledamo, poljubimo….ali rečemo kaj čisto svojega. Jaz vedno vem, kdaj drugega razveselim. Bolj kot besede mi to povedo njegovo vedenje, izraz na obrazu, barva glasu…. Ali vam ne? In všeč so mi ta pestrost in spontanost in iskrenost in svobodnost izražanja. Ali vam tudi?

(3) Moralni predznak:

»Da moraš rožo ukrasti, če hočeš, da bo lepo rasla«, so nekdaj, na primer, verjele ženske v okolici Kobarida. Trgale so vršičke rastlin pri tistih hišah, kjer so mislile, da jih nihče ne vidi.
Ali res menite, da v današnjem času ljudje, ki ukradejo cele grme ali druge dragocene rastline in jim celo pokopališče ni sveto, verjamejo v to vražo? Je vraža kriva, da s svojim sporočilom ljudi zapelje v taka kriminalna dejanja? Ne, mislim, da je to odraz nečesa čisto drugega. Trdim, odgovoren je človek, ne vraža. Kaj pa pravite vi?

(4) Težnja po spreminjanju sveta, oprostite, Slovencev:

Sprašujem se, ali je naša naloga, da ostanke ljudskega verovanja odpravljamo in pometemo v pozabo. Je potrebno apelirati na našo zavest, da bi uporabljali le besedice »hvala« in »hvala lepa«? Ne. Prepričana sem, da je naše poslanstvo samo: pomagati razumeti. Vraže so namreč živi delčki razmišljanja naših prednikov. Če jih prav razumemo, lahko z njimi osvetlimo človeško zgodovino. Spoznamo lahko miselne procese prednikov in hkrati tiste današnje, ki imajo izvor v preteklosti. Vraže so del narodnega bogastva.

P.S.: Ta »verovanja« niso značilna samo za Slovence. Po mnenju strokovnjakov izhajajo iz skupne indoevropske dediščine. Stavek: » Za rože se ne smem zahvaliti, ker mi potem ne bodo dobro uspevale«, uporabljajo tudi drugi narodi. Zato, v nasprotju z avtorico uvodnika, menim, da nobena raziskava »te lastnosti slovenskega naroda« ne bi razkrila posebno zanimivih in edinstvenih rezultatov.

Polona Jamnik

(vira: Damjan Ovsec: Vraževerje sveta, Rado Radešček: Slovenske ljudske vraže)