Hvala!

Hvala. Pohvala. Zahvala.
Vse tri besede imajo skupno poimensko izhodišče; z njimi izražamo pozornost do prijatelja, partnerja, soseda, otroka, človeka. Izreči besedo hvala nas učijo že od malih nog, potem pa, nenadoma,  počasi izgineva iz našega besednjaka. Čedalje redkeje jo slišimo, vse je nekako samo po sebi umevno in pričakovano. Zato  se velikokrat zapremo v školjko prizadetosti. Včasih upravičeno, včasih pa tudi ne.

Hvaležnost.
Je ena najbolj iskrenih pozornosti. Če smo je zmožni. Vendar je tu zelo tanka črta razmejitve med iskreno hvaležnostjo ali pa tiste, ki se jo pričakuje.
Sama menim, da je prav in  da moramo biti hvaležni za vse, kar nam je podarjeno iz srca, zlasti pa za rože, ki so jih vzgojile roke naših prijateljev. Ti  so vanje vlagali svojo ljubezen, trud in tisto najdragocenejše, svoj čas. Presenečeni pogled veselja ob roži, ki smo si jo želeli in jo dobili, predstavlja veselje obema in prinaša sonce v dušo.
Pa tudi za en sam podarjeni cvet iz travnika je prav, da se zahvalimo. Ali pa za  cvet, malo pomečkan, ko ga fant prvič, prav sramežljivo in na skrivaj , izroča dekletu.
Vsakdo izmed nas  je  vesel besede hvala, če jo dobi.   Toplo mu postane pri srcu in zadovoljstvo ga obda kot najmehkejše ogrinjalo.
Zato mi nikakor ne gre v račun, da se za podarjene rože ne sme reči hvala.
»Saj bi rekla hvala, ampak, veste, potem mi rože ne bi uspevale.« Ta stavek sem slišala že povsod po naši prelepi deželi, pa ga še sedaj ne razumem. In ga tudi nikoli ne bom. Da ne govorim o tem, da je potrebno rožo ukrasti, da bo lepo rasla. Neumnost. Čeprav nekatere  ob takem dejanju ne peče vest niti malo, saj na to gledajo kot na podvig in ne kot na tatvino. Kar vsekakor je. Pa še veliko škode se tako povzroča; ne samo rastlini, ampak tudi lastniku. Tista na rastlini se včasih še popravi, izgubljeno  zaupanje v soljudi pa se ne povrne prav zlahka. Tako se zapro marsikatera vrata v čudoviti svet vrtov. In zaradi tega smo smo vsi  revnejši.
Prosim, recite hvala vsakomur, ki vam kaj podari, pa čeprav je to nasmešek, glava solate ali pa pet minut dragocenega  časa. Zato bomo vsi bolj bogati, ne v denarju ampak v zadovoljstvu.
Saj svet je lep in zato hvala naravi za sončke na travniku, sramežljive vijolice, dišeče vrtnice, za vse te čudovite mavrične barve, hladno zelenilo gozdov in za vse trenutke, preživete med zelenimi prijateljicami in prijatelji.
Hvala tudi vam, ki ste  podarili svoj čas  mojemu razmišljanju.
Alenka Gorza