(Mali princ) "… Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kadar vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše…"

****************

(Mali princ)… "Če kdo ljubi cvetico, ki je edina med milijoni in milijoni zvezd, je srečen, da le oči upre v zvezde. Misli si: Tam nekje je moja cvetica … Če pa bi jo bacek pojedel, bi mu bilo, ko da so vse zvezde naenkrat ugasnile. …"

****************

… Na prinčevem planetu so vedno cvetele zelo skromne cvetice, z enim samim vencem cvetnih lističev, ki so jemale zelo malo prostora in niso bile nikomur napoti. Nekega jutra so se prikazale v travi, zvečer pa usahnile. Toda ta je vzklila iz semena, ki je zašlo semkaj od kdove kod; in Mali princ je brž postal pozoren na mladiko, ki ni bila podobna nobeni drugi. Lahko bi bila nova vrsta kruhovca. Toda poganjek je kmalu nehal rasti in se je začel pripravljati, da požene cvet. Mali princ, ki ni spustil iz očesa velikega popka, je zaslutil, da se bo iz njega razvilo nekaj prelepega, toda cvetica se ni nehala lepotičiti v svoji zeleni kamrici. Skrbno je izbirala barve. Oblačila se je počasi in razporejala v cvetni venec listič za lističem. Ni marala priti na dan vsa zmečkana kot kak mak. Hotela se je pokazati v vsem sijaju svoje lepote. Ah da! Bila je zelo spogledljiva! Njeno skrivnostno napravljanje je trajalo dneve in dneve. In naposled se je nekega jutra, natanko ob sončnem vzhodu, na široko odprla.

In prav ta, ki se je ves čas tako skrbno napravljala, je zehaje rekla:
"Ah! Pravkar sem se zbudila … Oprostite, prosim … Še vsa sem skuštrana …"
Mali princ ni mogel prikriti svojega občudovanja:
"Kako ste lepi!"
"Kajne?" je sladko dejala cvetica. "In rodila sem se isti hip kot sonce …"
Mali princ je brž spoznal, da cvetica ni ravno skromna, toda kaj, ko je bila tako čudovita!
"Menim, da je zdajle čas za zajtrk," je rekla takoj nato. "Bodite tako dobri in pomislite malo name …"
In Mali princ je ves zmeden odhitel po škropilnico sveže vode in postregel cvetici.
Tako ga je cvetica že kar spočetka začela mučiti s svojo malce sramežljivo nečimrnostjo. Nekega dne, na primer, je rekla Malemu princu, bahaje se s svojimi štirimi trni:
"Naj le pridejo tigri s svojimi kremplji!"
"Na mojem planetu ni tigrov," je pojasnil Mali princ, "in razen tega tigri ne jedo zeli."
"Jaz nisem zel," je ljubeznivo pripomnila cvetica.
"Oprostite …"
"Tigrov se prav nič ne bojim, toda strah me je prepiha. Ali nimate morda kakšnega zaslona?"
"Vetra jo je strah … Ni dobro, če se rastlina boji vetra," je pomislil Mali princ. "Ta cvetica mora biti zelo občutljiva …"
"Zvečer me boste pokrili s pokrovom. Zelo hladno je tu pri vas. Slabo je urejen tale planet. Tam, od koder prihajam …"
Utihnila je … Prišla je kot seme. O drugih svetovih ni mogla ničesar vedeti. Ker jo je bilo sram, da jo je ujel pri tako otročji laži, je brž dvakrat ali trikrat zakašljala, ko da je tega kriv Mali princ.
"Pa zaslon?" …
"Že grem ponj, vi pa pripovedujte!"
Tedaj se je še bolj posilila s kašljem, da bi mu otežila vest.
Tako je Mali princ kljub svoji veliki ljubezni do nje kaj kmalu podvomil vanjo. Gnal si je k srcu še tako nepomembno besedico in je postal močno nesrečen.
"Ne bi je smel poslušati. Lahko jih gledaš in duhaš. Moja je dehtela po vsem planetu, toda nisem se znal tega veseliti. Tista zgodba o krempljih, ki me je tako vznejevoljila, bi me pravzaprav morala ganiti …"
In zaupal mi je še tole:
"Vidim, da nisem ničesar razumel! Moral bi jo soditi po dejanjih, ne po besedah. Dišala mi je in mi cvetela. Nikoli bi ne bil smel pobegniti! Za temi nedolžnimi zvijačicami bi moral slutiti skrito nežnost. Cvetice so tako neuravnovešene! Toda bil sem premlad, da bi znal ljubiti."