Moč vina (Martinovo 2011)

Na svetu lepše rož ̕ce ni, kot je ta vinska trta, pozimi spi, spomlad̕ cveti, v jesen̕  nam vince daje. (Lojze Slak)

Vinska trta nosi tri grozde; prvi prinese čutno naslado, drugi pijanost, tretji nasilje (Epiktetos – 50-140 pred n.š.).

Grozdje je v tem času v glavnem že v sodih in v pričakovanju mladega vina. Bliža se sv. Martin, ki je v Sloveniji eden od najbolj priljubljenih svetnikov, saj so z njim povezani  številni ljudski običaji z obilico vina, hrane, druženja in veseljačenja. V tem prispevku želim predstaviti eno najstarejših kulturnih rastlin, ki je dolgo prisotna tudi na naših tleh in se odlikuje po posebni moči, ki se skriva v njej.

Na slovenskem podeželju  praktično ni domačije, kjer ne bi bila zasajena tudi vinska trta, vsaj izabela (V. labrusca). Ker se pojavljajo nove in nove sorte vinske trte, ki so prilagojene za trto tudi bolj zahtevnim razmeram, se ta kulturna rastlina vse bolj širi v  slovenske vrtove. Tu lahko raste povsem samostojno, lahko je prislonjena ob hišo, osenčuje teraso, prerašča vrtno uto ali pa je napeljana preko različno oblikovanih pergol. Grozdje je lahko belo, rdeče ali skoraj črno, različnega okusa in tudi vonja. Primerno je kot namizno grozdje, mnogi pa iz njega pripravljajo okusen sok ali domače vino, kis ali marmelado. Uporabnost je resnično zelo raznolika.

Vinsko trto (Vitis vinifera)  štejemo v družino vinikovk (Vitaceae), ki v Sloveniji vključuje še rod  vinika (Parthenocissus). Vinika se uporablja predvsem v okrasne namene, npr. za ozelenitev fasad ali prekrivanje večjih kamnitih ali betonskih površin, kajti z oprijemalnimi ploščicami se trdno prilepi na vsako podlago in z leti popolnoma prekrije površino.

Že dolgo pred tem, ko se je pojavil človek na našem planetu in se začel poleg življenjsko pomembnih stvari, kot so npr. iskanje hrane in razplod, zanimati tudi za omamo, so živali že odkrile radosti  motnje v zavesti. To potrjujejo številni dokumentarni filmi, npr. o slonih in ptičih, ki so se tako dolgo hranili s prezrelimi in prevretimi  sadeži, da so se zvrnili od alkoholne omame. Očitno poskrbi pijanost tudi pri živalih za občutek sreče.. Kdaj in kje se nahajajo izvori človekove rabe alkoholnih napitkov ni natančno znano. Domnevajo, da se je kultura pridobivanja alkohola iz rastlin z veliko vsebnostjo sladkorja razvila neodvisno na različnih krajih našega planeta.

Vinska trta (Vitis vinifera) ima svojo botanično domovino v centralni Aziji. V Iranu so odkrili 5 500 let staro čašo za vino, kar je tudi dokaz za najstarejšo vinsko kulturo. Preko Male Azije se je vinogradništvo razširilo na Bližnji vzhod in Evropo. Pri starih Egipčanih je bila že poznana priprava in delovanje alkohola v času 1. dinastije (2900 do 2660 pred n.š.). Vino je v tem času postalo priljubljen dodatek v grobovih umrlih. Kot kaže jedilnik iz grobov, je bilo ob umrlem prisotnih nič manj kot šest vrst vina in štiri vrste piva.

Posebej so vino častili stari Grki in Rimljani. Vino je postalo pijača bogatinov  in obredna  pijača pri čaščenju bogov. V tem času so nastale tudi prve pijančevanjske prireditve. V grškem kultu čaščenja Dioniza prevzame vino osrednjo vlogo. Dioniz, Zevsov sin, je živel v vzhodni grški provinci Trakiji, ki je predstavljala obrambno področje pred napadi sovražnikov iz vzhoda. V svoji domovini je živel neopazno med preprostim ljudstvom, toda v snobovskem, civiliziranem svetu antike je bil povzdignjen v boga  omame, pijančevanja, drog, spolnih užitkov in plodnosti. V imenu Dioniza so pripravljali  praznike pijančevanja skupaj z glasbo in gledališkimi predstavami. Antesterije so se dogajale zgodaj spomladi (po mesecu antesterion  februar-marec) in dionizije v jeseni, po trgatvi in kletenju grozdja. Kaže, da so Grki in kasneje Rimljani, iz trakijskega antijunaka napravili nekakšnega anarhista božanskega izvora, ki slavi veselje in zabavo in je zato v razkolu z intelektualnimi miti ter starimi družbenimi dogovori. Je Dioniz antični hipi? Če pozorno pretehtamo, to gotovo ni slaba primerjava.

Brez dvoma je bilo  grško čaščenje Dioniza vzor za hitro razširitev vina in alkoholizma v antični Rim. Grški »Oinos« je postal »Aqua vitae« in Dioniz se je preimenoval v Bakha. Sklicajoč se na boga,  so stari Rimljani izvajali obrede s popivanjem, ki so jih imenovali simpoziji (skupinsko pitje). Simpozij je običajno vodil voditelj, imenovan magister (mojster), ki je bil odgovoren za doziranje in mešanje vina z vodo kot tudi za dodatke psihoaktivnih zelišč kot so mandragora (Mandragora officinarum), zobnik (Hyoscyamus sp.) ali bršljan (Hedera helix). Preden se je simpozij zaključil s skupinsko izgubo zavesti, je postalo vzdušje močno razuzdano, kajti poleg, za pijančevanje odgovornega Bakha, so zlasti častili še boga ljubezni Amorja.

Seveda se je tudi Biblija izdatno posvetila človeški opori po alkoholni opojnosti, pri čemer se je po eni strani pijanstvo srečevalo z nenaklonjenostjo, pa je po drugi strani vendar treba tudi priznati, da Vsemogočni sam zelo ceni vinski sok. V rimsko-katoliški cerkvi je kult Bakha postal uradno prepovedan in prevreti grozdni sok  kot simbol Kristusove krvi  je bil namenjen le v obredne namene. Prosto med ljudi, za razliko od simpozijev,  je ta simbolni značaj vina komaj našel pot. To naj bi bilo tako zaradi varčnosti cerkve, lastne potrebe samostanskih vinogradnikov in božjih poslancev kot morda resnično tudi zaradi posledic vsesplošnega pitja. Vendar Dioniz in Bakh ostajata tudi brez cerkvenega blagoslova človeku zvesta: v brezštevilnih napitnicah in zdravljicah,  v ljudskih pesmih, na nagrobnikih in kot zaščitnika vinogradništva. Tudi v Sloveniji, na kar kažejo veseljaške zabave okrog sv. Martina, številne ljudske pesmi in nenazadnje je tudi naš največji pesnik častil moč vina.

 

Jaz sem en vinski brat,

pijem ga zmerom rad,

pil sem ga, še ga bom pil,

dokler bom živ. (ljudska)

 

In da ne bi bil spol zapostavljen še:

 

Še kikl̕co prodala bom,

za sladko vince dala bom.

Ne grem domov, ne grem domov,

sem žejna premočno.(ljudska)

 

Pa še štiri izbrane kitice iz Prešernove Zdravljice:

 

Prijat̕lji! obrodile

so trte vince nam sladko,

ki nam oživlja žile,

srce razjasni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

 

Komu narpred veselo

Zdravljico, bratje! čmo zapet!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinov sloveče matere!

 

Mladenči, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up;

ljubezni domačije

noben naj vam ne usmrti strup,

ker zdaj vas

kakor nas,

jo srčno branit kliče čas!

 

Nazadnje še, prijatlji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbratli,

ker dobro v srcu mislimo,

dokaj dni

naj živi

vsak, kar nas dobrih je ljudi!

 

Milan Sterle