Natisni

Paris in Trillium

Objavljeno: .

Na kaj najprej pomislite, ko vidite besedo Paris? Na glavno mesto Francije? Na grško mitologijo in Parisa, ki je ugrabil lepo Heleno ter zanetil Trojansko vojno? Ali pa mogoče na rod zelnatih trajnic?
Ko sem bila majhna, sem vedno znova obstala s široko odprtimi očmi, če sem jo zagledala: veliko modro-črno jagodo, ki tiči med štirimi zelenimi listi. A me je oče posvaril: "Ni borovnica, dobro poglej. Borovničevje je grmiček, porasel z drobnimi lističi in, če imaš srečo, ponuja veliko plodov. To pa je volčja jagoda, zel, ki ima steblo, štiri liste in en sam plod, ki je večji od borovnice. Ker je strupena, jo samo od daleč opazuj."  Upoštevala sem njegove nasvete, a še danes je rastlina zame ostala nekaj čisto posebnega in skrivnostnega.

Rod Paris spada v družino Trilliaceae (trilistovke), kjer mu dela družbo še rod Trillium. Volčja jagoda,( Ne je slučajno zamenjati za volčjo češnjo, ki je druga zelo strupena rastlina.), je trajna zel, ki raste v vlažnih listnatih in mešanih evropskih gozdovih, v Sloveniji skoraj povsod. Latinsko ime Paris quadrifolia mi je nekaj časa burilo domišljijo. Del, ki označuje vrsto, quadrifolia (štirilistna), pove, da ima rastlina štiri liste. (To mi je  čisto razumljivo, pa čeprav sem velikokrat srečala tudi take s petimi.) Kaj pa pomeni prvo ime, Paris? Prepričana sem bila, da ga je rod dobil po antičnem junaku. Pozneje pa sem prebrala razlago, da latinska beseda paris ( po slovensko: enak) poudarja pravilnost listov in značilnost cvetov, ki so nenavadno simetrični. Nekateri ga celo primerjajo s cvetovi pasijonke.
Ko volčjo jagodo enkrat spoznamo, jo težko zamenjamo s kakšno drugo rastlino. Visoka je 30 do 40cm. Štirje ( včasih pet) zeleni listi, ki imajo mrežasto razporejene žile, so na pokončnem steblu pritrjeni v obliki navideznega vretena. V maju ali v začetku junija se na vrhu stebla pojavi značilen cvet, ki ne diši ravno prijetno. Štirje čašni lističi so zeleni in suličasti, štirje venčni pa rumeno-zeleni ter šilasti. Nad njimi kraljuje jagodasta plodnica in osem prašnikov. Rastlino navadno opraši veter in jeseni v črno-modri jagodi dozori veliko  semen. Razmnožuje se torej s semeni, a tudi nespolno. Iz mesnate korenike, ki se počasi razrašča, poganjajo nove zeli. Spomladi jih lahko razdelimo.
Volčja jagoda je lepa v senčnem ali pol senčnem delu vrta. Rada ima vlažno, dobro odcedno in s humusom bogato zemljo. Naj kot zanimivost povem, da se uporablja v homeopatiji.

Rastline iz rodu Paris so doma tudi v Aziji, med tem ko jih v Afriki, Ameriki in na južni polobli ne najdemo. Naj naštejem samo nekaj vrst: P.verticillata, P.tetraphylla, P.japonica rastejo na primer na Japonskem in nekatere v Koreji; P.lancifolia na Tajskem in P.chinensis na Tajvanu. Nam najbolj poznani in tudi najbolj dostopni, (prodajajo ju na tujih sejmih in preko interneta), pa sta P.polyphylla in P.thibetica.

Paris polyphylla: uspeva v gozdovih, na travnatih in skalnih pobočjih pa tudi ob rekah, na nadmorski višini od 100 do 3500m ter zajema široko področje- (Kitajska, Tajvan, Butan, Indija, Laos, Mongolija, Nepal, Tajska…). Druga lastnost te vrste je, da ima glede na svoje tipične značilnosti veliko izjem, na primer: različno višino; različno obliko in število listov, čašnih ter cvetnih lističev in prašnikov. To pomeni, da v resnici ostaja veliko podvrst. Naj opišem bolj tipičnega predstavnika. Prihaja s Himalaje in je zame ena najlepših rastlin iz roda Paris. V višino zraste 60-90cm, v širino 30cm. Kot že ime polyphylla pove, ima več zelenih listov (6,7), ki tvorijo vreteno. Tudi čašni listi so zelenkasti, venčni pa se vijejo kot rumene niti ali kot zlati sončni žarki nad njimi in so tudi precej daljši. Med večjim številom prašnikov je razprta vijoličasto škrlatna pestičeva brazda. Ko jeseni poči ovojnica oplojene plodnice, se razkrije veliko oranžno rdečih semen. Ta nenavadni eksotični cvet na vrhu pokončnega stebla nas razveseljuje vse poletje. Tudi če roža ne cveti, je lep okras, posajen v senci listopadnih dreves, in uganka za marsikaterega obiskovalca. Za dobro rast potrebuje enake pogoje kot P.quadrifolia in tudi razmnožujemo jo na enak način. Rastlino uporabljajo v tradicionalni kitajski medicini.

V nasprotju z vrstami Paris so njihovi sorodniki iz roda Trillium avtohtoni prebivalci Severne Amerike in le redki Azije. Ime Trillium ali, po naše, trolist, namiguje, da imamo opravka s številom tri: trije vretenčasto pritrjeni listi na pokončnem steblu in cvet, ki ima cvetno odevalo iz treh čašnih in treh venčnih listov. Obstaja 40 do 50 različnih vrst, ki se med seboj razlikujejo po obliki in velikosti listov; barvi, obliki ter velikosti cvetnih listov in namestitvi cvetov. So prezimno trdne rastline, ki imajo v večini rade senco ali polsenco in rodovitna, vlažna, a dobro propustna, nevtralna do rahlo kisla, tla. Zacvetijo zgodaj spomladi, poleti odmrejo. Gomoljaste korenike si nabirajo hrano preko fotosinteze v listih, zato- pozor(!). Pustimo rastline pri miru in ne trgajmo listov, če želimo, da bojo uspevale. V Ameriki so vrste ogrožene zaradi trganja in prehrane nekaterih živali (jeleni), zato so zakonsko zaščitene. Njeni pomembni " prijatelji"  pa  so  žuželke, posebno mravlje. Približno polovica  semena sestavlja nekakšen privesek, bogat z maščobami in beljakovinami (elaisom), ki privablja mravlje. Odnašajo jih v mravljišča, se hranijo z elaisomi, semena pa dobijo primerne pogoje za klitje. Če bi  tudi sami radi  razmnožili trolist s semeni, primeren čas za to je jesen, se moramo oborožiti s potrpljenjem. Skalila bodo  čez kakšni dve leti, cvetje pa bomo dočakali šele veliko let pozneje. Hitrejša in lažja je delitev skupine rastlin, ko poleti propadejo nadzemni deli.

To je nekaj predstavnikov:
Trillium grandiflorum (velecvetni trolist) je najbolj razširjen na vzhodnem delu Severne Amerike in je najmanj občutljiv. V višino zraste 40, v širino 30 cm. Na vrhu stebla, nad zelenimi široko jajčastimi listi, je cvet s premerom do 10cm. Trije beli venčni listi sčasoma postanejo rožnato obarvani. Ker je ta trolist nagnjen k genskim mutacijam, poznamo tudi rastline s štirimi venčnimi listi , z belo zelenimi črtastimi listi in tudi z vrstnatimi cvetovi (Flore pleno).
Trillium ovatum (jajčasti trolist) je značilen za zahodni del Severne Amerike. Ima tudi bele cvetove, ki počasi postanejo bledo vijolični.
Trillium erectum-Trillium foetidum (pokončni trolist, smrdljivi trolist) Raste na V in SV Severne Amerike, prenaša zelo nizke temperature. Ime je dobil po svoji pokončni rasti in po tem, da smrdi po gnilem mesu. S tem privablja muhe, da ga oprašijo. Ima temno rdeče vijoličaste cvetove, poznamo pa tudi roza, zelenkasto in belo obarvane. Belo cvetne lahko na hitro zamenjamo z velecvetnim trolistom. Če  dobro pogledamo, opazimo, da so venčni lističi pri pokončnem trolistu ožji, plodnica pa škrlatne barve.
Trillium sessile (sedeče cvetni trolist) je doma v srednji in vzhodni Severni Ameriki. Zraste do 45cm visoko. Ima manjše rjavo rdeče cvetove, ki brez pecljev čepijo na treh belo, bledo zeleno ali rdečkasto lisastih listih. Poznamo tudi rumeno cvetne-(Luteum).  V literaturi sem zasledila, da marsikdo zamenja T. sessile in T.cuneatum, menda se razlikujeta le po velikosti.
Trillium cernuum (kimasti trolist), višina 30 do 45cm, širina 30cm. Pod tremi velikimi zelenimi listi, ki so zrasli v navidezno vreteno, se spomladi skriva cvet, ki je pretežno bel, le na sredini kostanjevo rjav. Kima pod njimi.
Trillium nivale (snežni trolist, pritlikavi trolist) doseže višino 5cm in širino 10cm. Cveti zgodaj spomladi, ima bele kimaste cvetove, ki so obrnjeni od stebla proč. Kar predstavljam si ga v skalnjaku, a ga je, na žalost, težko gojiti.
Trillium rivale (potočni trolist) meri v višino 15cm in v širino 10cm. Ima tri bele ali rožnate cvetne liste, ki oblikujejo skledico. Steblo je najprej pokončno, potem se rahlo upogne.

Spodaj na slikah: na prvih dveh je volčja jagoda, na spodnjih dveh je trilij (trolist).

paris in trilium
paris in trilium
paris in trilium
paris in trilium

(Avtorica prispevka: je Polona Jamnik, fotografije: avtorica in Bojan Repše.)