Želite nekaj posebnega?

Imate skalnjak ali senčni vrt in želite posaditi nekaj posebnega? Pravi odgovor je: ramonda. Jo poznate?

Ramonda spada v družino Gesneriaceae, družino cvetočih rastlin, ki obsega 150 rodov in 3200 vrst. Večina je trajnic in razen ramond vse rastejo v tropskem ter subtropskem pasu. Ena izmed njih je na primer afriška vijolica.

Najbolj znana in med gojitelji najbolj razširjena ramonda je Ramonda myconi (= Ramonda pyrenaica).

Ta lepa, vedno zelena trajnica s pritlično rozeto okroglih, zgrbančenih, dlakavih listov in modro vijoličnih, včasih tudi belih ali rožnatih cvetov, je dobila ime po Luis Ramondu de Carbonnieresu (1755-1827). Bil je politik, geolog, botanik in eden prvih raziskovalcev Pirinejev, kjer roža raste v skalnih razpokah v višini 1200-2500m. Je paleoendemit, na srečo pa jo zdaj že lahko dobimo tudi v kakšni slovenski vrtnariji (http://www.trajnice.com/) ).Najboljše uspeva, če posnemamo pogoje v naravi. Idealna je skalna stena obrnjena proti severu. Če jo posadimo v razpoke vertikalno, lahko kapljice hitro odtečejo z listne rozete, (Tudi afriška vijolica ne mara mokrih listov.), poleti pa je ne izpostavimo žgočim sončnim žarkom. Ob veliki suši se lahko listi čisto posušijo, rastlina zgleda »mrtva«, a ko jo zalijemo, si hitro  opomore. (Če se to prevečkrat ponovi, ostanejo listni robovi rjavi.)

Govorimo o anabiozi. To je lastnost nekaterih bitij,  da ob neugodnih pogojih preidejo v stanje mirovanja, za katero je značilna zmanjšana presnova. To sposobnost je posebno dobro razvila druga vrsta ramond, ki raste v Srbiji, Makedoniji in severni Grčiji,  Ramonda serbica. S tretjo pa hkrati z zadnjo vrsto, ki jih rod ramond premore in ki tudi raste na Balkanu, Ramondo nathaliae, sta si zelo podobni. Imata majhne, bledo zelene liste, na steblih pa kobulasta socvetja cvetov bele ali vijolično modre barve. Težava je v tem, da je menda njuno gojenje bolj zahtevno.

Torej? Ramonda myconi je dobra izbira.