Poznate to rastlino?

Neznanko 23 je prispevala Slavica Prelog, prva pa jo je prepoznala Polona Jamnik.

Smilacina racemosa,
latinsko ime Maianthemum racemosum ali tudi znana pod imenom Vagnera racemosa prihaja iz Sev. Amerike, našli pa so jo tudi v Južni Gruziji. Spada v družino Liliaceae, čeprav bi jo sama uvrstila v drugo / v literaturi so jo prištevali tudi med Asparagaceae in Convallariaceae , saj so rod Smilacina selili iz družine v družino! /

Smilacina je zelnata trajnica, ki je popolnoma prezimna / Z 3-8 /, ki ima rada polsenco, senco listopadnih ali iglastih dreves. Prijajo ji kisla do nevtralna tla, ki so zmerno vlažna, lahko so peščena, ilovnata ali glinena. Zraste od 50 – 90 cm, lahko tudi kaj več. Širi se počasi s podzemnimi korenikami. Rada ima družbo nekaterih praproti in trilista. Je v sorodu s čmeriko / Veratrum / in Salamonovim pečatom / Polygonatum /.

Smilacina ima podolgovate suličaste liste, 7-15 cm dolge in 3-6 cm široke, ki so spiralno razporejeni po steblu. Cveti pozno pomladi maj- junij. Cvet je sestavljen iz veliko malih cvetov v obliki majhnih zvezdic, ki sestavljajo socvetja na vrhu stebla.

Cvet ima moške in ženske organe / hermafrodit / je bele do smetanaste barve, ki ga oprašujejo insekti. Po cvetenju naredi okrogle zelene cvetove, ki se v jeseni obarvajo živo rdeče / avgust-oktober / in rade privabljajo ptice.

Severno-ameriška indijska plemena so Smilacino veliko uporabljali v zdravilne namene. Še vedno jo uporablja v zdravstvene namene Tradicionalna medicina, predvsem korenino za pripravo čajev, pomaga pri zdravljenju opeklin, driski itd. Mlado rastlino so tudi uporabljali v kulinariki, kot nadomestek za beluši.

Pripravila, Slavica Prelog

Neznanko, 20. po vrsti, je prispevala Polona Jamnik, prepoznala pa jo je Slavica Prelog.

Polona Jamnik je o neznanki v komentarju zapisala: na fotografiji je Iris graminea ali travnolistna perunika. Kot lahko vidite, je vrstno ime dobila po tem, ker je šop listov podoben šopu trave, v katerem se skrivajo nizki, dišeči modro vijoličasti nebradati cvetovi. Mene je na sprehodih že večkrat navdušila, ko sem jo odkrila. Rastlina je visoka do 50 cm, cvetovi, ki so široki okoli 8 cm, se odpirajo od aprila do junija. Raste po senčnih poteh v listnatih gozdovih, na robovih gozdnih jas, ali obrežjih potokov v srednji in južni Evropi. Perunika na sliki je doma v mojem vrtu. Ker ima boljše pogoje kot v naravi, je višja in ima večje cvetove.

Neznanko 21 je prispevala Jelka Samec Sekereš, ki je po nekajdnevnem ugiibanju (poglejte komentarje) o njej zapisala tole

Nipponanthemum nipponicum

Sinonimi: Chrysanthemum nipponicum in Leucanthemum nipponicum
Domovina: Kitajska. Čas cvetenja: julij do avgust, vendar ugotavljam, da pri nas občutno kasneje. Na našem vrtu so se cvetovi pričeli odpirati šele v drugi polovici oktobra in je sedaj v polnem cvetu. Je nezahtevna rastlina, ki se najbolje počuti v prepustnih tleh in na polnem soncu, prenese tudi sušo. V toplih predelih je nekaj sence ne moti preveč. Čeprav je trajnica včasih tvori olesenele grmičke.

Nipponanthemum nipponicum je rod družine asteraceae – nebinovk.

Neznanko 22 je razkrila vrtoljubka Doli, ki jo z veseljem pozdravljamo med poznavalci okrasnih rastlin (podrobnosti odkrivanja so kot običajno spodaj v komentarjih).

Polona Jamnik, ki je prispevala fotografijo, pa rastlino opisuje takole:

Rabdosia longituba /sinonim: Plectranthus longitubus/

Prihaja z Japonske.

Prvič sem jo srečala letos na bolšjem sejmu v Ljubljani. Gorazd jo je opisal približno takole: "Spada v družino ustnatic /Lamiaceae/. Cveti pozno, v oktobru, ko se že večina trajnic poslavlja. S številnimi cvetovi lepe modro vijolične barve polepša polsenco. Na mraz ni občutljiva /Z 6-8 /, rada ima bolj kislo in propustno zemljo…"

Da je vse to res, sem se prepričala sama. Iz nizke rastline so se do jeseni stebla dvignila meter v višino /zraste lahko tudi precej več/, iz njih pa so se na okoli 30 cm dolgih "zračnih" latih začeli odpirati cevasti cvetovi. Niso ravno veliki, okoli 2 cm, zaradi številčnosti pa je zgledalo kot prava eksplozija modrine. Nek občudovalec je zapisal:" Lepo je, kot da bi se spustilo nebo." Na spletu sem videla, da obstajajo tudi rastline z belimi cvetovi.
Modra rabdosia je, na primer, lepa v družbi belih japonskih anemon.

Na sliki je list kraljeve begonije 'Iron Cross', ki so jo skrižali v Angliji in je potomka B. masoniana.

Neznanko, ki jo je v prepoznavanje poslala Jelka Sames Sekereš,  je prvi prepoznal Engelbert Berti Cafuta.

Begonia 'Iron Cross'
Rod begonij (družina begoniaceae – begonijevke) ima več kot 1.000 vrst in še več kot 12.000 križancev. Domovina begonij so subtropska področja Afrike, Amerike in Azije, kjer naseljujejo topla in vlažna tla deževnih gozdov. Rada jih napada pepelasta plesen. Za vse begonije so tipični asimetrični listi.
Sorto 'Iron Cross' so skrižali v Angliji in je potomka B. masoniana.
Zanimivost: Semena begonij so drobna (1 gram semena vsebuje 70.000-90.000 semen).
Zapisala: Jelka Samec Sekereš

(podrobnosti razkrivanja neznanke so v komentarjih)

Več prispevkov