Rožno zlato

Ko v septembru potihne turistični vrvež in sonce nastavi gretje na malo nižje temperature, napoči pravo obdobje za najin dopust. Kar nekaj časa sva razmišljala, kam bi se letos odpravila, katero deželo bi vsaj malo raziskala in se vrnila z novimi vtisi, doživetji, fotografijami in z novimi spoznanji.

Potem sva v turističnih informacijah  prebrala: "...neokrnjena narava, starodavna mesta, izredno prijazni ljudje, folklora, tradicija in običaji...lepa črnomorska obala, zanimiva gorata notranjost..." Že veste, za katero državo gre? Želite še nekaj podatkov? Predniki sedanjih prebivalcev so bili Tračani; pišejo v cirilici, ki je podobna ruski, in ki  predstavlja problem za marsikaterega obiskovalca; imajo največ stoletnikov, pravijo, da zaradi prehrane z jogurtom (Lactobacillus bulgaricus)...prav poseben sloves pa ima Dolina vrtnic, od koder izhaja edinstveni izvozni izdelek - rožno olje...Zdaj veste? Seveda, govorim o Bolgariji, balkanski državi, ki je lani postala članica EU, ki je približno štirikrat večja kot Slovenija in ima tudi približno toliko krat več prebivalcev. Odločila sva se zanjo. Saj se spodobi spoznati deželo, ki je skoraj soseda, kajne?

Pa vam ne bom pripovedovala o samostanih, cerkvah, trdnjavah, rimskih gledališčih pa termah, ki sva jih videla in občudovala, o madarskem konjeniku, ki je vklesan v pokončnih kamnitih stenah, niti o antičnem mestecu Nessebaru in drugih pristaniščih, kot sta Bourgas in Varna. Popeljala vas bom samo v Dolino vrtnic:
Med Klisuro in Kazanlikom je razpeta 120km dolga dolina. Pred hladnimi severnimi vetrovi jo varuje gorovje Balkan, zato imajo vrtnice, ki tu rastejo že od 17. stoletja, dobre pogoje. Rožno olje, ki ga pridobivajo, si želijo vsi svetovno pomembni izdelovalci dišav. Odvelikega števila vrtnic je na svetu namreč le malo takih, ki se lahko uporabljajo v industriji parfumov (v srednjem veku so pridobivali rožno olje iz galike - Rosa gallica  in centifolije - Rosa centifolia). Razen v Bolgariji jih gojijo tudi v Franciji, Turčiji, Maroku in Iranu.

Takoj, ko sva se peljala mimo Stare Zagore, sem začela napeto opazovati, levo in desno, kdaj bom zagledala polja samih lepih, cvetočih in blago dišečih grmičkov. Res so se vrstila polja, a na njih so bili samo ostanki žita in sončnic. Spet in spet sončnice. Potem se je pojavilo polje, kjer so rasle nenavadne rastline, kamor je segel pogled. Ustavila sva se in fotografirala. Na pokončnih, skoraj dva metra visokih steblih so poleg semen "trobentali" osameli cvetovi, ki so se jih najbolj veselile čebele. Zeleni ostanki listov so postali rjavkasto rumeni. Ko sem rastlino bolj natančno pogledala, se mi je  zdela nekam poznana. Posvetilo se mi je. Pomanjšana in v različne barvne odtenke oblečena raste kot okrasna enoletnica tudi na naših vrtovih. Oglejte si jo na fotografiji desno, kliknite za povečavo!
Nadaljevala sva pot. Kje so vrtnice? Saj jih bom že od daleč spoznala po cvetovih, sem bila čisto prepričana. Naj mi poznavalci , prijatelji vrtnic, posebno pa še "Prijatelji vrtnic", ne zamerijo preveč, da o damaščanki nisem imela pravega pojma. Nobenega pojma. Vedela sem, da je dobila ime po glavnem mestu Sirije, Damasku, in to je bilo tudi vse. Kasneje sem izvedela več:
damaščanka (Rosa x damascena), pomembna stara vrtnica je križanec med R.gallico in R. moschato. V zahodni Aziji so jo poznali že v bronasti dobi. Da je v 13. stoletju prišla iz Perzije v Evropo, je menda zaslužen križar Robert de Brie. Je približno dva metra visok grm. Stebla so na gosto oborožena s krivimi bodicami in z močnimi ščetinami, ki varujejo dišeče rožnate cvetove. Cveti samo na enoletnih poganjkih, kratek čas, konec maja in v prvi polovici junija. (V resnici obstaja še ena varieteta, ki zacveti tudi jeseni- Rosa x damascena ntvar. semperflorens). Cvetove trgajo ročno, zgodaj zjutraj, preden se popki odprejo, ker toplota sončnih žarkov pospeši, da dragoceno olje izhlapeva. Pomislite, za kg rožnega olja je potrebnih 3 do 5 ton svežih cvetov. Zato mu pravijo rožno zlato.

Končno sva prispela v Kazanlik, ki je največji center v Dolini vrtnic. Ko sva si ogledala svetovno znane tračanske grobnice iz 3. stoletja pr. n. š., s čudovitimi freskami, sva se napotila v muzej industrije rožnega olja. Vsaj ta je naju počakal. Zamudila sva dišeče cvetje, trganje popkov in destilacijo rožnega olja, saj je vendar  september. V okolici muzeja valovi zeleno morje damaščank v blagem vetru, kot bi naju pozdravljale. Razprostirajo se proti severu in zahodu, brez konca v daljavi. Zaman  iščem med njimi izjemo, vsaj en sam cvet.  Zato pa jih je toliko več na vrtu pred muzejem. Krasijo ga različne čajevke in mnogocvetnice, ki dolgo cvetijo. Pri sebi pomislim: "Ali ni pravzaprav krivično. Ene vrtnice vsako leto znova prikrajšamo za njihovo pravo lepoto. Obglavimo jih, preden jo sploh lahko  dobro pokažejo in vse to samo zaradi naše prevzetnosti, da bi dišali. Dišali po njih, namesto njih." Razdvojena opazujem slike in stare priprave za nabiranje popkov, destiliranje in spravljanje rožnega olja. Nenavadno. Povsod me spremlja njegov izraziti vonj. Le od kod? Kmalu ugotovim, da ob izhodu prodajajo vse mogoče izdelke: rožno olje po kapljicah; rožno vodo za moške, spet drugo za ženske; pa milo, spet eno za moške in drugo za ženske; pa kremo, eno za......Kupila sem samo milo... za prijateljico...ker sem ji obljubila...za v omaro...da ji bo perilo dišalo..., drugega nič. Prijazna uslužbenka se opraviči, da nama ne more pokazati nič drugega, ker ni sezona... in sva odšla... Čez prelaz Shipko proti Črnemu morju.

Med vožnjo se mi je še dolgo pletlo po glavi: Dobra stara vrtnica. Velikemu številu Bolgarov pomeni preživetje.

(avtorica članka in fotografij je Polona Jamnik)      
Kliknite slike za povečan prikaz!