Letos so se velikono?ni prazniki ?udovito povezali s prvomajskimi, vendar samo s po?itni�kimi dnevi, ne pa tudi, �al , z vremenom. Marsikdo si je na?rtoval oglede vrtov, izlete v naravo ali pa kopanje v zdravili�?ih. V osemdesetih letih prej�njega stoletja so bili prvomajski prazniki zame in za prijatelje povezani s potepanjem po jasah in brezpotjih pod ?avnom. V podno�ju ?avna, na travnikih nad Lokavcem so nas navdu�evali svi�?i (Gentiana clusii) v prepletu z di�e?im vol?inom (Daphne cneorum). Slikovito kuliso pa so jim ustvarjali srebrno beli grmi cveto?e �marne hru�ice (Amelanchier ovalis) ter sem ter tja modri cvetovi perunik (Iris pallida, subsp. illyrica, ali mogo?e tudi I. germanica ). V pe?inah, ki se penjajo nad jasami proti vrhu ?avna pa se son?ili avriklji (Primula auricula), sle?nik (Rhodothamnus chamaecistus) in dlakavi sle? (Rhododendron hirsutum). Ta nepozabna slika me vsako leto ob prvomajskih praznikih spominja in vra?a v� leta ?udovitega prijateljstva. In to breme neverjetne in usklajene lepote narave in hkrati tudi podobno dojemljivega prijateljstva me spremlja �e danes. �al smrt mnogokrat, mogo?e celo navidez melodramati?no, prekine mnoga ob?utja in dojemanja, ki so povezana lahko le s pravim prijateljstvom. In prav ta ob?utja, �?utenje narave in ob?udovanje njene neverjetne dovr�enosti �elim prenesti na nove, sedaj �e stare� prijatelje.

Bilo je po Emavsu. Lep, prav vabljiv son?en dan se je rodil. Meta me je, zanjo mnogo prezgodnji jutranji uri, pobrala z neverjetno to?nostjo in ob dogovorjeni uri sva bila na Krokarjevi jasi. Po zau�itju antibruhalnika smo se umestili v� ko?ijo in Samo je �e pognal konje proti Vipavski dolini. Na Alenkino �eljo smo se ustavili v Lokavcu na ogled kamnose�kih umetni�kih izdelkov. �e ob prihodu na dvori�?e ustvarjalke so me prevzele njene �abe (ne mislim nogavic), tri v skupini, ena celo s kravato, so se vneto pogovarjale, verjetno o �abji svatbi. A si morate misliti?! Dleto in kladivo vihti in vliva du�o v kamen prav prijetna gospa. Po ponovnem okrep?ilu, ?e se prav spomnim, je morala Meta, ki obiskuje prvi letnik Akademije za vrtno keramiko vzeti dvojno dozo, nas je Samo popeljal proti vzno�ju ?avna. Toda bilo ni ve? tako kot je v?asih bilo. Spremenili so traso ceste, travniki so se zarasli in slik iz moje mladosti ni bilo ve?. Po?util sem se izgubljeno, mojih mladostnih ob?utji nisem� mogel ve? podo�iveti , kaj �ele, da bi slike iz albuma� lahko o�ivel mojim prijateljem. Kljub temu smo se po slikoviti cesti mimo ne videnih mojih mladostnih jas pripeljali do Predmeje.

Iz Predmeje smo se peljali proti Otlici, kjer smo zapustili avto ter se z nahrbtniki odpravili proti� gmajnam, prekritih s svi�?i in avriklji. Takih, s toliko zlata prekritih trat, ki so jih prekinjali oto?ki modrih svi�?ev (Gentiana verna, G. clusii), �e nisem videl. Vsak korak je moral biti kontroliran, kajti kaj hitro je ?evelj lahko prekril kimajo?i cvet avriklja. Sonce je �e kazalo proti poldnevu, usta so postajala lepljiva, �elod?ki �e nekoliko krule?i, na�a neutrjena telesca pa �e �eljna vsaj malo sence. In ta se je prikazala� pod cveto?im mokovcem (Sorbus aria), ki mu je v podno�ju delal dru�bo di�e?i salomonov pe?at (Polygonatum odoratum). Posedli smo se. Tedaj sem iz nahrbtnika izvlekel za vse ostale presene?enje in pripravil velikono?ni pogrinjek. Kaj je lep�ega kot v naravi, prijetno utrujen, le�e? v travi omamnih vonjav in vdihajo? sve�ino gorskega okolja nazdraviti �ivljenju z dobro kapljico �tajerske pozne trgatve, ugrizniti v doma pe?en kruh, prekrit s �unko in hrenom ter olupiti pirhe, ki so jih prispevale doma?e koko�i. Kako je teknilo!

Naslednji cilj med prazniki je bila Velika planina. Toda vreme je imelo svoje na?rte, sonce je postalo utrujeno, zemlja pa �ejna. Rastline so bile navdu�ene nad spremembo. Mi �tirje pa smo izlet na Veliko planino po dolgotrajnem dogovarjanju zamenjali z obiskom Mozirskega gaja. V Londonu je bila kraljevska poroka, mi pa smo v hladu in de�ju pod de�niki� po usmerjajo?ih poteh mimo tulipanovih gred in tudi grede SVZ hiteli pod streho na topli ?aj.

Kako je prijal!

(Milan Strle, foto Alenka Gorza Jereb)