Ko v septembru potihne turisti?ni vrve in sonce nastavi gretje na malo nije temperature, napo?i pravo obdobje za najin dopust. Kar nekaj ?asa sva razmiljala, kam bi se letos odpravila, katero deelo bi vsaj malo raziskala in se vrnila z novimi vtisi, doivetji, fotografijami in z novimi spoznanji.
Potem sva v turisti?nih informacijah prebrala: "...neokrnjena narava, starodavna mesta, izredno prijazni ljudje, folklora, tradicija in obi?aji...lepa ?rnomorska obala, zanimiva gorata notranjost..." e veste, za katero dravo gre? elite e nekaj podatkov? Predniki sedanjih prebivalcev so bili Tra?ani; piejo v cirilici, ki je podobna ruski, in ki predstavlja problem za marsikaterega obiskovalca; imajo najve? stoletnikov, pravijo, da zaradi prehrane z jogurtom (Lactobacillus bulgaricus)...prav poseben sloves pa ima Dolina vrtnic, od koder izhaja edinstveni izvozni izdelek - rono olje...Zdaj veste? Seveda, govorim o Bolgariji, balkanski dravi, ki je lani postala ?lanica EU, ki je priblino tirikrat ve?ja kot Slovenija in ima tudi priblino toliko krat ve? prebivalcev. Odlo?ila sva se zanjo. Saj se spodobi spoznati deelo, ki je skoraj soseda, kajne?
Pa vam ne bom pripovedovala o samostanih, cerkvah, trdnjavah, rimskih gledali?ih pa termah, ki sva jih videla in ob?udovala, o madarskem konjeniku, ki je vklesan v pokon?nih kamnitih stenah, niti o anti?nem mestecu Nessebaru in drugih pristani?ih, kot sta Bourgas in Varna. Popeljala vas bom samo v Dolino vrtnic:
Med Klisuro in Kazanlikom je razpeta 120km dolga dolina. Pred hladnimi severnimi vetrovi jo varuje gorovje Balkan, zato imajo vrtnice, ki tu rastejo e od 17. stoletja, dobre pogoje. Rono olje, ki ga pridobivajo, si elijo vsi svetovno pomembni izdelovalci diav. Odvelikega tevila vrtnic je na svetu namre? le malo takih, ki se lahko uporabljajo v industriji parfumov (v srednjem veku so pridobivali rono olje iz galike - Rosa gallica in centifolije - Rosa centifolia). Razen v Bolgariji jih gojijo tudi v Franciji, Tur?iji, Maroku in Iranu.
Takoj, ko sva se peljala mimo Stare Zagore, sem za?ela napeto opazovati, levo in desno, kdaj bom zagledala polja samih lepih, cveto?ih in blago die?ih grmi?kov. Res so se vrstila polja, a na njih so bili samo ostanki ita in son?nic. Spet in spet son?nice. Potem se je pojavilo polje, kjer so rasle nenavadne rastline, kamor je segel pogled. Ustavila sva se in fotografirala. Na pokon?nih, skoraj dva metra visokih steblih so poleg semen "trobentali" osameli cvetovi, ki so se jih najbolj veselile ?ebele. Zeleni ostanki listov so postali rjavkasto rumeni. Ko sem rastlino bolj natan?no pogledala, se mi je zdela nekam poznana. Posvetilo se mi je. Pomanjana in v razli?ne barvne odtenke oble?ena raste kot okrasna enoletnica tudi na naih vrtovih. Oglejte si jo na fotografiji desno, kliknite za pove?avo!
Nadaljevala sva pot. Kje so vrtnice? Saj jih bom e od dale? spoznala po cvetovih, sem bila ?isto prepri?ana. Naj mi poznavalci , prijatelji vrtnic, posebno pa e "Prijatelji vrtnic", ne zamerijo preve?, da o dama?anki nisem imela pravega pojma. Nobenega pojma. Vedela sem, da je dobila ime po glavnem mestu Sirije, Damasku, in to je bilo tudi vse. Kasneje sem izvedela ve?:
dama?anka (Rosa x damascena), pomembna stara vrtnica je krianec med R.gallico in R. moschato. V zahodni Aziji so jo poznali e v bronasti dobi. Da je v 13. stoletju prila iz Perzije v Evropo, je menda zasluen kriar Robert de Brie. Je priblino dva metra visok grm. Stebla so na gosto oboroena s krivimi bodicami in z mo?nimi ?etinami, ki varujejo die?e ronate cvetove. Cveti samo na enoletnih poganjkih, kratek ?as, konec maja in v prvi polovici junija. (V resnici obstaja e ena varieteta, ki zacveti tudi jeseni- Rosa x damascena ntvar. semperflorens). Cvetove trgajo ro?no, zgodaj zjutraj, preden se popki odprejo, ker toplota son?nih arkov pospei, da dragoceno olje izhlapeva. Pomislite, za kg ronega olja je potrebnih 3 do 5 ton sveih cvetov. Zato mu pravijo rono zlato.
Kon?no sva prispela v Kazanlik, ki je najve?ji center v Dolini vrtnic. Ko sva si ogledala svetovno znane tra?anske grobnice iz 3. stoletja pr. n. ., s ?udovitimi freskami, sva se napotila v muzej industrije ronega olja. Vsaj ta je naju po?akal. Zamudila sva die?e cvetje, trganje popkov in destilacijo ronega olja, saj je vendar september. V okolici muzeja valovi zeleno morje dama?ank v blagem vetru, kot bi naju pozdravljale. Razprostirajo se proti severu in zahodu, brez konca v daljavi. Zaman i?em med njimi izjemo, vsaj en sam cvet. Zato pa jih je toliko ve? na vrtu pred muzejem. Krasijo ga razli?ne ?ajevke in mnogocvetnice, ki dolgo cvetijo. Pri sebi pomislim: "Ali ni pravzaprav krivi?no. Ene vrtnice vsako leto znova prikrajamo za njihovo pravo lepoto. Obglavimo jih, preden jo sploh lahko dobro pokaejo in vse to samo zaradi nae prevzetnosti, da bi diali. Diali po njih, namesto njih." Razdvojena opazujem slike in stare priprave za nabiranje popkov, destiliranje in spravljanje ronega olja. Nenavadno. Povsod me spremlja njegov izraziti vonj. Le od kod? Kmalu ugotovim, da ob izhodu prodajajo vse mogo?e izdelke: rono olje po kapljicah; rono vodo za moke, spet drugo za enske; pa milo, spet eno za moke in drugo za enske; pa kremo, eno za......Kupila sem samo milo... za prijateljico...ker sem ji obljubila...za v omaro...da ji bo perilo dialo..., drugega ni?. Prijazna uslubenka se opravi?i, da nama ne more pokazati ni? drugega, ker ni sezona... in sva odla... ?ez prelaz Shipko proti ?rnemu morju.
Med vonjo se mi je e dolgo pletlo po glavi: Dobra stara vrtnica. Velikemu tevilu Bolgarov pomeni preivetje.
(avtorica ?lanka in fotografij je Polona Jamnik)
Kliknite slike za pove?an prikaz!