Rada prelistam vse, kjer so vsaj malo omenjene rože, v revijah in na spletnih straneh. Posebno poleti, ko je zaradi po?itnic ve? ?asa. Uživam ob gledanju lepih fotografij, prebiranju dobro napisanih ?lankov, si skušam zapomniti ?im ve? koristnih nasvetov in novih idej. V?asih pa naletim tudi na kaj takega, kar me zmoti. Kot, na primer, tole:
V uvodniku 5.št. Rože & vrt (maj 2008) lahko preberemo: »……………?e pa bi nekdo dejal, da smo tudi narod tatov, oziroma tatinski narod, bi bili najbrž zelo užaljeni in jezni. Zakaj o tem sploh razmišljam, ?e pa sploh ni res.
Zato, ker smo edini narod na svetu, ki goji prepri?anje, da najbolje raste rastlina, ki jo izmaknemo, torej ukrademo. Narod, ki ima navado, da se za podarjeno rastlino ne zahvali, celo ve?, to še posebej poudari, ?eš, da mu sicer ne bo uspevala.Takšno splošno prepri?anje velja na vseh koncih Slovenije in je družbeno sprejemljivo. Mar res? Mar ni ?udno, da se rastline bohotijo v vseh deželah sveta, ?etudi se zanje zahvaljujejo. Zaradi takšnega prepri?anja bi morali biti najve?ji tatovi rastlin Angleži, Nizozemci, Francozi in tako naprej, po vrsti. ?udno je, da še noben strokovnjak s podro?ja psihologije ali sociologije te naše lastnosti ni vklju?il v svoje raziskave, kajti njeni rezultati bi bili zagotovo zanimivi in edinstveni.
Zakaj pišem o tem šele zdaj, boste vprašali. Zato, ker je razlika, ali izginevajo samo vrši?ki posameznih rastlin ali, kakor v zadnjem ?asu slišim od razli?nih lastnikov vrtov, tudi ve?je, dragocenejše rastline. Ukrasti velik, že vrasel okrasni bor, oziroma celo ve? borov, niso ma?je solze. Izkopati rastlino, ko ne cveti in v takšnem stanju ni ni? posebnega, ko pa cveti, je nekaj edinstvenega, pomeni, da je tatinska sraka natan?no vedela, po kaj je prišla na vrt. Kraje vrtnic in grmi?kov ter celo spomladanskih ?ebulnic so vse pogostejše in celo pokopališ?a niso ve? varna pred roparji posebne vrste.
Kaj nam je storiti? Za za?etek bi bilo lepo, ?e bi se za?eli za podarjene rastline zahvaljevati. Bo »hvala« ali »hvala lepa« kar dovolj. …………..«
Zakaj me je to pisanje zmotilo? Ve? razlogov imam za to:
(1) Nepoznavanje ali slabše poznavanje pomena in izvora teh vraž, ki so doma v nekaterih predelih Slovenije:
Smo Slovenci res nehvaležen in slabo vzgojen narod z osiromašenim besednjakom, (Tako nekateri razmišljajo tudi v svojih pisanjih na spletu.), ker del ljudi za podarjene rože ne re?e: »hvala« ali »hvala lepa«, ampak izgovori zgoraj omenjeni stavek: » Za rože se ne smem zahvaliti, (se ne bom zahvalil), ker mi bodo sicer slabo uspevale«?
Ne, po mojem, to ne drži.
?e želimo razumeti tako »navado«, se moramo ozreti v preteklost. V ?as, ko so bili naši predniki še ?isto povezani z naravo: ko so se znali pogovarjati z živalmi in s kamni…. ko je v gorski votlini prebivala ajdovska deklica, v rekah in gozdovih pa so živeli duhovi…. ko je grmenje bilo glas jeznega boga. Ko so še trepetali, da bo sonce za vedno ugasnilo. Ker si niso znali razložiti življenja in razli?nih pojavov, so v vsem videli nadnaravne sile, ki so jih ?astili. V negotovosti in strahu so tudi verjeli, da si jih lahko vsaj delno podredijo, na?rtno z magijo in nena?rtno s praznoverjem (vraževerjem). Le to obsega: izogibanje vedenja, ki bo prineslo nesre?o; obrede, da bi z njimi dosegli nek cilj; prerokovanje, branje in razlaganje znakov.
Gre za na?in mišljenja in delovanja, ki so mu znanstvena spoznanja razrahljala in izni?ila duhovno podlago. Delno je opuš?en, delno pozabljen, ve?ji ali manjši drobci pa so se ohranili v narodnih obi?ajih in navadah. Vraže so preživele po ustnem izro?ilu. Uporabljamo jih, ?eprav se ne zavedamo ne pravega pomena in ne izvora. Kako pa si lahko razložimo vražo, da se za podarjeno cvetje ne smemo zahvaliti…? Tudi ta vraža naj bi izvirala iz poganskih ?asov, ko so ljudje verjeli, da sre?e, lepote, zdravja , bogastva in drugih dobrin ni dobro in priporo?ljivo poudarjati in hvaliti. Bogovi bi lahko sklepali, da so se smrtniki prevzeli napuha in jim želijo postati enaki. Boje? se zavisti in maš?evanja bogov, so si ljudje mislili, da kaže mol?ati o dobrih stvareh, ne pa bogov glasno opozarjati nanje.Torej, za cvetje, ki je vedno bilo v veselje bogov in ljudi, se ni dobro zahvaliti… Tudi za drugo vražo se skriva podobno ozadje. Se vam zdi to razumljivo in sprejemljivo? Meni se zdi.
(2) Pretirano posploševanje:
Po pisanju v uvodniku, (in tudi po razmišljanju nekaterih drugih), lahko sklepam, da Slovenke in Slovenci uporabljamo le omenjena »inkriminirana« stavka. Pa je res tako? Po izkušnjah vem, da se zahvaljujemo, (ali se ne zahvaljujemo), na razli?ne na?ine in tudi isti ?lovek ne kaže hvaležnosti vedno enako. Eni re?emo »hvala« ali »hvala lepa«; drugi, v?asih tudi malo v zadregi, »omenjeni stavek«, ( Ali ni to v resnici zahvala? Bi ?lovek sploh toj rekel, ?e ne bi v sebi ?util hvaležnosti?); tretji se toplo nasmehnemo, lepo pogledamo, poljubimo….ali re?emo kaj ?isto svojega. Jaz vedno vem, kdaj drugega razveselim. Bolj kot besede mi to povedo njegovo vedenje, izraz na obrazu, barva glasu…. Ali vam ne? In vše? so mi ta pestrost in spontanost in iskrenost in svobodnost izražanja. Ali vam tudi?
(3) Moralni predznak:
»Da moraš rožo ukrasti, ?e ho?eš, da bo lepo rasla«, so nekdaj, na primer, verjele ženske v okolici Kobarida. Trgale so vrši?ke rastlin pri tistih hišah, kjer so mislile, da jih nih?e ne vidi.
Ali res menite, da v današnjem ?asu ljudje, ki ukradejo cele grme ali druge dragocene rastline in jim celo pokopališ?e ni sveto, verjamejo v to vražo? Je vraža kriva, da s svojim sporo?ilom ljudi zapelje v taka kriminalna dejanja? Ne, mislim, da je to odraz ne?esa ?isto drugega. Trdim, odgovoren je ?lovek, ne vraža. Kaj pa pravite vi?
(4) Težnja po spreminjanju sveta, oprostite, Slovencev:
Sprašujem se, ali je naša naloga, da ostanke ljudskega verovanja odpravljamo in pometemo v pozabo. Je potrebno apelirati na našo zavest, da bi uporabljali le besedice »hvala« in »hvala lepa«? Ne. Prepri?ana sem, da je naše poslanstvo samo: pomagati razumeti. Vraže so namre? živi del?ki razmišljanja naših prednikov. ?e jih prav razumemo, lahko z njimi osvetlimo ?loveško zgodovino. Spoznamo lahko miselne procese prednikov in hkrati tiste današnje, ki imajo izvor v preteklosti. Vraže so del narodnega bogastva.
P.S.: Ta »verovanja« niso zna?ilna samo za Slovence. Po mnenju strokovnjakov izhajajo iz skupne indoevropske dediš?ine. Stavek: » Za rože se ne smem zahvaliti, ker mi potem ne bodo dobro uspevale«, uporabljajo tudi drugi narodi. Zato, v nasprotju z avtorico uvodnika, menim, da nobena raziskava »te lastnosti slovenskega naroda« ne bi razkrila posebno zanimivih in edinstvenih rezultatov.
Polona Jamnik
(vira: Damjan Ovsec: Vraževerje sveta, Rado Radeš?ek: Slovenske ljudske vraže)