Bil je topel son?en dan, dan kot namenjen za izlet v gore. Izbrali smo Karavanke, ki so primerne za manj zahtevne podvige, imajo pa pestro in ?udovito floro. Vsi jih poznamo po mesecu maju, ko travnike pobelijo narcise. Vas lahko mimogrede vprašam, ali veste, kako doma?ini pravijo tem zaš?itenim cvetlicam? Klju?avnice? Seveda, ker ?ebele zaradi zgradbe cveta ne morejo do medu. Dostop je zaprt, zaklenjen. Posre?eno, ne? No, nas so zanimale tudi vse ostale alpske rastline.
Preko Pustega rovta smo se najprej povzpeli na sedlo Ko?na. Prijetna, pod grebeni speljana položna stezica nas je pripeljala prav do pastirske ko?e na Belski planini (okoli 1700 m). A naj za?nem na za?etku ...
Pusti rovt ni bil prav ni? pust. Oblekel je novo pomladansko obleko s pisanim cvetli?nim vzorcem. Modro barvo so mu podarile razkošne blazinice spomladanskega sviš?a; belo repnjak, vetrnice, velesa, mastnice in seveda narcise. ( Kmetje, zgleda, sekajo grmovje, ?istijo zarasle travnike in nagrada je tu.) Rumene lise so prispevali jegli?i, zlatice in na vlažnih predelih rasto?e kalužnice. Poga?ice so sramežljivo skrivale svoje nežne popke. Vše? so nam bili rožnato vijoli?ni odtenki ušivca in alpskega zvon?ka. Tudi najmanjši alpski zvon?ek je poskrbel za svojo žejo. Naselil se je tam, kjer dolgo priteka snežnica. Videli smo, da je na nekaterih mestih že vzcvetel sle?nik, dlakavi sle? pa še ne. Navadni vol?in se je že od dale? razkazoval ter nas vabil. Saj ?lovek ne more mimo! Moraš slikati in slikati: Ker je vse tako lepo pa za spomin, za prou?evanje in še kaj za vsak slu?aj….. Ko smo s težavo dvignili pogled s tal, smo zagledala Triglav, ki se je bleš?al v soncu, na eni strani, na drugi pa avstrijsko Koroško z zaselki in mogo?no Dravo. Kako je narava lepa!
S sedla Ko?na vodita dve poti: že prej omenjena in druga, ki se vije ?isto po grebenu, po poseki ob mejnih kamnih. To, drugo, smo prihranili za vrnitev.
Ob »sprehajalni« stezici smo levo in desno ob?udovali travnike posute z narcisami. Še preden smo jih dobro videli, smo že zaduhali njihov omamni vonj. Doma?ini pravijo, da jih je letos posebno veliko. Ne vedo to?no, zakaj. In še ena bela cvetlica nas je presenetila. Veste, katera? Ima nežne dla?ice. Imenuje se alpski kosmatinec.
Pravo barvno nasprotje je bila njegova temna soseda alpska bar?ija, tudi zelo zanimiva rastlina.
Belska planina leži na južnem pobo?ju Struške, obdana je s prostranimi pašniki. Menda so to najvišje leže?i pašniki pri nas. Ko smo se sprehodili okoli, smo našli med ruševjem še zadnje ostanke snega. Družbo so mu delali beli žafrani, nunke. Vrbice so ravno pognale rožnato-sive ma?ice. Nižje, v okolici pastirske ko?e, pa je bilo vse v razcvetu. Iz vsake najmanjše špranje v skalah so se zlatili avriklji, šopek pri šopku. Sivkasto zelena barva kamnokre?ev jih je še poudarila. Rumeno cvetje drabe se je sušilo, brezstebelna lepnica je za?ela kazati prve znake življenja. Na gruš?u so se stiskali encijani, mali in veliki, spomladanski in clusijevi. Posebno veselje pa nam je naredila cvetlica, ki je nismo nikoli videli v Julijcih- zoisova vijolica. Ime je dobila po svojem najditelju Karlu Zoisu. Celovški botanik Wulfen je ni ( pred ve? kot 200 leti) zastonj imenoval »najlepši otrok naših gora«… Povsod modro in rumeno, rumeno in modro, kamor je segel pogled. Skoraj nismo mogli verjeti , da lahko zraste toliko cvetja na kupu.
Po?asi, ko smo zbrali vtise in se odpo?ili, smo se odpravili naprej proti Golici. Kar nekaj ?asa smo hodili mol?e…. Premišljevali smo, da res najlepše vrtove na svetu ustvari narava… ki ima »svoja vrata« odprta vsak dan v letu, ves ?as.
Danes se še nisem obril. (Pulsatilla alpina)
Na Belski planini se dobro po?utim ( Primula auricula)