Belska planina - narava ustvarja ?udovite vrtove
Bil je topel son?en dan, dan kot namenjen za izlet v gore. Izbrali smo Karavanke, ki so primerne za manj zahtevne podvige, imajo pa pestro in ?udovito floro. Vsi jih poznamo po mesecu maju, ko travnike pobelijo narcise. Vas lahko mimogrede vpraam, ali veste, kako doma?ini pravijo tem za?itenim cvetlicam? Klju?avnice? Seveda, ker ?ebele zaradi zgradbe cveta ne morejo do medu. Dostop je zaprt, zaklenjen. Posre?eno, ne? No, nas so zanimale tudi vse ostale alpske rastline.
Preko Pustega rovta smo se najprej povzpeli na sedlo Ko?na. Prijetna, pod grebeni speljana polona stezica nas je pripeljala prav do pastirske ko?e na Belski planini (okoli 1700 m). A naj za?nem na za?etku ...
S sedla Ko?na vodita dve poti: e prej omenjena in druga, ki se vije ?isto po grebenu, po poseki ob mejnih kamnih. To, drugo, smo prihranili za vrnitev.
Ob sprehajalni stezici smo levo in desno ob?udovali travnike posute z narcisami. e preden smo jih dobro videli, smo e zaduhali njihov omamni vonj. Doma?ini pravijo, da jih je letos posebno veliko. Ne vedo to?no, zakaj. In e ena bela cvetlica nas je presenetila. Veste, katera? Ima nene dla?ice. Imenuje se alpski kosmatinec.
Pravo barvno nasprotje je bila njegova temna soseda alpska bar?ija, tudi zelo zanimiva rastlina.
Belska planina lei na junem pobo?ju Struke, obdana je s prostranimi paniki. Menda so to najvije lee?i paniki pri nas. Ko smo se sprehodili okoli, smo nali med ruevjem e zadnje ostanke snega. Drubo so mu delali beli afrani, nunke. Vrbice so ravno pognale ronato-sive ma?ice. Nije, v okolici pastirske ko?e, pa je bilo vse v razcvetu. Iz vsake najmanje pranje v skalah so se zlatili avriklji, opek pri opku. Sivkasto zelena barva kamnokre?ev jih je e poudarila. Rumeno cvetje drabe se je suilo, brezstebelna lepnica je za?ela kazati prve znake ivljenja. Na gru?u so se stiskali encijani, mali in veliki, spomladanski in clusijevi. Posebno veselje pa nam je naredila cvetlica, ki je nismo nikoli videli v Julijcih- zoisova vijolica. Ime je dobila po svojem najditelju Karlu Zoisu. Celovki botanik Wulfen je ni ( pred ve? kot 200 leti) zastonj imenoval najlepi otrok naih gora Povsod modro in rumeno, rumeno in modro, kamor je segel pogled. Skoraj nismo mogli verjeti , da lahko zraste toliko cvetja na kupu.
Po?asi, ko smo zbrali vtise in se odpo?ili, smo se odpravili naprej proti Golici. Kar nekaj ?asa smo hodili mol?e. Premiljevali smo, da res najlepe vrtove na svetu ustvari narava ki ima svoja vrata odprta vsak dan v letu, ves ?as.
Saj nimam ui! (Pedicularis rostrato-spicata)
Tudi ta pogled je lep!
Danes se e nisem obril. (Pulsatilla alpina)
Na Belski planini se dobro po?utim ( Primula auricula)
Nisem kochov, sem clusijev (Gentiana clusii)
Ali nismo lepe kot vrtnarske? (Viola zoysii)
Pomagajte nam preiveti! (Narcissus poeticus subsp.radiiflorus)
(tekst Polona Jamnik, fotografije Bojan Repe)