Banka Slovenije je 10. maja dala v obtok spominski kovanec za 2 evra, ki ga je Republika Slovenija izdala ob 200. obletnici ustanovitve Botaničnega vrta v Ljubljani.

Na kovancu je upodobljen cvet rebričevolistne hladnikije ali hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia), ki je edini slovenski rodovni endemit in je poimenovan po ustanovitelju Botaničnega vrta v Ljubljani.

Banka Slovenije je pripravila tudi spominski kovanec boljše kvalitete (visoki sijaj oziroma proof) v posebni embalaži.

Več o kovancu in kako do njega najdete na spletišču Banke Slovenije (kliknite tukaj).

Pred nekaj dnevi je izšla knjiga Čudoviti vrtovi Slovenije, katere avtorji v besedi, predvsem pa z mnogimi, res izvrstnimi fotografijami predstavljajo 25 zasebnih okrasnih vrtov iz vseh delov Slovenije, kot biser na torti pa še vrt v Gorici, ki ga ureja zamejec s slovenskimi koreninami.

Avtorji knjige, sami navdušeni vrtoljubci, so:
Alenka Gorza Jereb,
Samo Jereb in
Tomaž Vesel.

Letos je ameriška zveza ljubiteljev perunik AIS s prestižno Dykovo medaljo odlikovala bradato peruniko 'Golden Panther' žlahtnitelja Tasco-ja (2000). Nagrajenka ima lepe, nakodrane, bronasto obarvane cvetove. Oglejte si jo na http://www.irises.org/

Borut Benedejčič in Tanja Godnič iz Škrbine na Krasu sta v Londonu na Hampton Court Palace Flower Show-u  prejela zlato medaljo za svoj vrtni dizajn, Pepin kraški vrt, pa tudi posebno priznanje za najboljši vrt v kategoriji majhnih vrtov.
Več o tem lahko preberete v slovenskih internetnih medijih, npr. na http://www.hortikultura.si/, osrednja novica pa je na spletišču RHS, britanskega Kraljevega hortikulturnega združenja RHS
na http://www.rhs.org.uk/

Hortikulturno društvo Kranj, ki letos praznuje petdesetletnico, je prenovilo svojo spletno stran na  naslovu http://hortikult.info/

Konopljika je listopaden grm, ki raste divje v Sredozemlju in zraste malo več kot dva metra. Listi so podobni navadni konoplji in so na spodnji strani dlakavi. Če jih pomanemo med prsti, močno zadišijo po popru. Poleti se pojavijo dolgi sivi klaski, iz katerih se odprejo lepi modro vijoličasti cvetovi, ki močno dišijo. Cveti dolgo ...

Če še niste obiskali spletne izdaje poznane revije Rože in vrt, oglejte si jo na http://www.rozeinvrt.si/

Rada prelistam vse, kjer so vsaj malo omenjene rože, v revijah in na spletnih straneh. Posebno poleti, ko je zaradi počitnic več časa. Uživam ob gledanju lepih fotografij, prebiranju dobro napisanih člankov, si skušam zapomniti čim več koristnih nasvetov in novih idej. Včasih pa naletim tudi na kaj takega, kar me zmoti. Kot, na primer, tole:

V uvodniku 5.št. Rože & vrt (maj 2008) lahko preberemo: »……………Če pa bi nekdo dejal, da smo tudi narod tatov, oziroma tatinski narod, bi bili najbrž zelo užaljeni in jezni. Zakaj o tem sploh razmišljam, če pa sploh ni res.
Zato, ker smo edini narod na svetu, ki goji prepričanje, da najbolje raste rastlina, ki jo izmaknemo, torej ukrademo. Narod, ki ima navado, da se za podarjeno rastlino ne zahvali, celo več, to še posebej poudari, češ, da mu sicer ne bo uspevala.Takšno splošno prepričanje velja na vseh koncih Slovenije in je družbeno sprejemljivo. Mar res? Mar ni čudno, da se rastline bohotijo v vseh deželah sveta, četudi se zanje zahvaljujejo. Zaradi takšnega prepričanja bi morali biti največji tatovi rastlin Angleži, Nizozemci, Francozi in tako naprej, po vrsti. Čudno je, da še noben strokovnjak s področja psihologije ali sociologije te naše lastnosti ni vključil v svoje raziskave, kajti njeni rezultati bi bili zagotovo zanimivi in edinstveni.
Zakaj pišem o tem šele zdaj, boste vprašali. Zato, ker je razlika, ali izginevajo samo vršički posameznih rastlin ali, kakor v zadnjem času slišim od različnih lastnikov vrtov, tudi večje, dragocenejše rastline. Ukrasti velik, že vrasel okrasni bor, oziroma celo več borov, niso mačje solze. Izkopati rastlino, ko ne cveti in v takšnem stanju ni nič posebnega, ko pa cveti, je nekaj edinstvenega, pomeni, da je tatinska sraka natančno vedela, po kaj je prišla na vrt. Kraje vrtnic in grmičkov ter celo spomladanskih čebulnic so vse pogostejše in celo pokopališča niso več varna pred roparji posebne vrste.
Kaj nam je storiti? Za začetek bi bilo lepo, če bi se začeli za podarjene rastline zahvaljevati. Bo »hvala« ali »hvala lepa« kar dovolj. …………..«

Zakaj me je to pisanje zmotilo? Več razlogov imam za to!