Okrasni vrtovi

Spominjamo se jih

Arhiv zapisov

Polonin vrt - vrt pod vznožjem Karavank

Nekega dne, kar iznenada, sta se znašla na našem vrtu Polona in Miklavž. "Ali motiva?", je vprašala Polona. "Seveda ne!", sem  odgovoril. Mislil sem, da si bosta hitro ogledala vrt  in odšla. Pa sem se zmotil! Ko sem predstavljal rastline, me je Polona presenetila z neverjetnim znanjem botanike. Poznala je skoraj vse, zato sem jo takoj vprašal: "Ste morda botanik ali biolog?". "Ne prvo ne drugo, pač pa psihiater". "Bog ne daj! Še tega se mi manjka", sem si mislil. Ko smo končali z ogledom, se je razvil pogovor o naših tako ljubih vrtovih. Pred menoj je bila prijetna sogovornica in zdelo se mi je, da bova na vrtnarskem področju še kako sodelovala. Tako se je tudi zgodilo. Še več, postali smo prijatelji.

Že od rane mladosti so rastline njene nežne spremljevalke. Zdaj ko je v pokoju, pa se jim je povsem posvetila. Vsako rastlino, ki jo prinese v svoj vrt, vpiše v seznam rastlin Species plantarum. Njena subtilna in raziskovalna narava ji ne da miru, zato potuje po Sloveniji in spoznava rastline, ki jih še ne pozna. Je odlična poznavalka domače flore, in ve, kje rastejo redke rastline. Zna se razveseliti drobnih stvari in narava ji pri tem pomaga. Polona naravo spoštuje in se spoštljivo obnaša do vseh živih bitij. Ima kar tri ptičje krmilnice, v katerih ne manjka hrane. Ptice so se tako udomačile, da ji jedo z roke.

Njun dom se nahaja ob cesti, ki pelje v Blejski Vintgar. Na severni strani je prekrasen pogled na Karavanke in njihov najvišji vrh Stol; na zahodu se razprostirajo Julijci s Triglavom. Vrt s cestne strani loči nizek plot iz brun starega kozolca. Že čez ograjo obiskovalec zagleda razne grmičke in trajnice, ki jih običajno ne najde na drugih vrtovih. V senčnem delu vrta je Polona uredila gozdni paradiž. Nasula je veliko gozdne zemlje, razgibala relief, postavila velike štore. Tu rastejo različne praproti, azaleje, mahovi in druge senčne rastline. V tem delu vrta, pod češnjo, stoji mogočna kamnita miza iz starega mlinskega kolesa, ki se temu okolju odlično poda. Od tu se razprostira skrbno urejen sadovnjak, zanj skrbi Miklavž. Obrezovanje mu gre dobro od rok, saj imajo drevesa izredno lepo obliko, kakor bonsaji. To ni lahko opravilo. V kotu je majhen zelenjavni vrt. V njem rastejo razna zelišča in osnovna zelenjava za vsakdanjo rabo. Ob hiši stoji pokrita pergola, na kateri se razraščajo netreski in druge rastline, ki jim prija močna poletna pripeka. Nekaj posebnega je sedeti za mizo v tej senčnici in kramljati s prijetnima sogovornikoma.

Z dvoriščne strani se odpira lep pogled na skalnjak. V ozadju so mogočne Karavanke; skale in pretežni del rastlin je  prinesla prav iz njihovega pobočja. Ta skalnjak je pravi botanični vrt. Tu rastejo zanimive rastline, ki so prava paša za oči. Nekatere so tako skromne, da jim je Polona namenila življenjski prostor kar v skalnih razpokah, kot na primer: brezstebelna lepnica (Silene acaulis), nasršeni kamnokreč (Saxifraga squarrosa), rumeno in modro milje (Paederota lutea, P. bonarota), alpska velesa (Dryas octopetala) in druge; veliko je takih, ki rastejo na meliščih, in sicer: Sternbergov klinček  (Dianthus sternbergii ), julijski lan (Linum alpinum), alpska madronščica (Linaria alpina), itd. Na skalni polici se razrašča juvanov netresk (Sempervivum juvanii). To je slovenski endemit, ki se imenuje po Francu Juvanu, ki je deloval v ljubljanskem botaničnem vrtu kar 64 let. Od drugih netreskov se razlikuje po tem, da ima na obeh straneh listov dlačice. Cvetove ima živo rumene. Najbolje raste v zemlji, ki ji je dodan kremenčev pesek in malo apnenca. Zelo zanimiva rastlina je tudi kosmuljek (Anthericum ramosum). Polonino ostro oko ga je našlo v bližnji okolici. Takoj je opazila njegovo lepoto, nežno stebelce z drobnimi belimi cvetovi, in ga prenesla na svoj vrt. To je skromna, a lepa rastlina. Gospa Jelena de Belder - Kovačič je pogostokrat rekla: "Vsaka rastlina je lepa, samo prav jo moramo pogledati!". To Polona dobro ve, zato še naprej prinaša v svoj vrt domače botanične vrste, ki ne kažejo mogočnih cvetov in sijajnih listov, pač pa se je potrebno skloniti in jih pogledati od blizu, jih začutiti.  Na zgornjem delu skalnjaka je izvir, od tu teče voda kakor alpski potoček v tolmun. Tu so odlični pogoji za rastline, ki ljubijo vlago in mednje prav gotovo sodijo tudi mastnice- mesojede rastline. Iz žlez na listih izločajo prebavne sokove. Ko se na list prilepi mušica, jo sokovi razgradijo in rastlina posrka hrano. Alpsko mastnico (Pinguicula alpina) je Polona posadila na vlažna apnenčasta tla, navadno mastnico (Pinguicula vulgaris) pa na vlažno šotišče. Vse je tako naravno, narejeno s tolikšno rahločutnostjo, prežeto z lepoto iz prve roke.

Polona pri vrtnem ustvarjanju dojema in povezuje tudi lepote drugih umetnosti. Pri tem uspešno uporablja svojo umetniško nadarjenost ter vztrajnost. Njena izrazna moč se še posebej kaže na slikarskem področju. Riše v akvarelni tehniki in slika jetrnika (Hepatica nobilis), ki mi jo je podarila, je zelo lepa in kaže na njen talent.

V epistoli je Polona med drugim  napisala: "Pomembna je narava sama, v vsej svoji lepoti, bogastvu, skromnosti, miru in melodijah, toplini in hladu, radodarnosti in nepopustljivosti ..." (konec citata).

Ni kaj dodati! Tako lahko naravo doživlja človek, ki jo ima rad in je čustveno bogat.

kliknite in oglejte si galerijo slik iz Poloninega vrta