Modrinke

Torilnica, potočnica, spominčica

S pomladjo zacvetijo cvetlice, ki imajo cvetove modre kot jasno pomladno nebo, so videti kot spominčice, pa vendar niso spominčice.
Kakšne so razlike med spomladansko torilnico, kavkaško potočnico in spominčicami?
Kako jih uporabimo na vrtu?

Vrsta prave spominčice, ki je najbolj pogosta v vrtni rabi, nosi ime gozdna spomničica (Myosotis sylvatica). V osnovi je dvoletna cvetlica, ki jo sejemo v začetku poletja z namenom, da nam bo cvetela spomladi. Na cvetlično gredo jih razsadimo jeseni, pa bodo spomladi zacvetele še pred tulipani, ko so jim zelo lepa družba. Rahli oblački modrega cvetja zlasti lepo barvno podčrtajo rumene tulipane. Čez zimo je koristno nasad zaščititi s kopreno, da zima zime ne pobere davka. Predvsem zaradi zimske suše lahko spominčice propadejo. Če domače sadike presajamo spomladi, zacvetijo kasneje od tistih, ki smo jih na gredico prestavili jeseni.  V kolikor sadike kupimo, jih je bolj smiselno nabaviti in posaditi spomladi. Spominčice se lepo ujamejo še s cesarskim tulipanom (Fritillaria imperialis), zgodnjimi perunikami (Iris reticulata idr.), hijacintovko (Hyacinthoides non-scripta), pa tudi z mačehami (Viola wittrockiana) in okrasnimi marjeticami (Bellis perennis).

Gredica za spominčico naj bo sončna ali deloma zasenčena, tla prepustna in pognojena s kompostom ali preležanim hlevskim gnojem. Organska snov pomaga v tleh zadrževati vlago, kar cvetlici ustreza.  Jesenski nasada spomladi pognojimo z mineralnim gnojilom, čim rastlinice pokažejo prve znake nove rasti.

Gozdna spominčica cveti aprila in maja. Nato jih populimo in gredica namenimo poletnim enoletnicam. Če spominčici pustimo, da v miru do konca odcveti, se bo tudi sama zasejala. Zlasti na vlažnih tleh, ki se ne presušijo, smemo pričakovati samosevčke. Mlade rastlinice moramo čez poletje z zalivanjem varovati pred izsušitvijo.

Ob vrtnem ribniku z naravnim bregom je rastišče za močvirsko spominčico (Myosotis palustris). Za razliko od gozdne spominčice je trajnica, rada ima mokra, senčna in polsenčna rastišča. Cveti maja.

Potočnica

Velelistna kavkaška potočnica ali velelistna bunera (Brunnera macrophylla)  cveti hkrati s spominčicami, to je aprila in maja. Cveti obeh rastlin so zalo podobni. Potočnica je višja, visoka 30 do 50 cm in močno olistana z precej velikimi, srčasto oblikovanimi listi. Njihova značilnost so vglobljene listne žile. Obstajajo sorte s srebrno obarvanim (npr. 'Looking Glass') in dvobarvnimi listi (npr. 'Jack Frost').

Kot je sklepati iz slovenskega imena potočnica, je rastlina na naravnih rastiščih doma ob vodi, na mokrem. Na trajno mokrih tleh brez težav raste tako na soncu soncu kot v senci. Z njo lahko, med drugim,  ozelenimo tla pod grmi. Kjer ji rastišče ustreza, je učinkovita prekrovna trajnica. Rastlina oblikuje grmičke, gnezda, ki z velikim šopom listov ohranjajo privlačnost tudi, ko cvetov ni več. Z močnimi listnimi šopi je potočnica tekmica plahtici (Alchemilla) in vimčku (Epimedium). Za družbo ji lahko damo pogačico (Trollius),  jegliče (Primula),  divjakovec (Doronicum orientale). Vse te trajnice pričarajo z rumenim cvetjem učinkovit, opazen cvetni kontrast modri potočnici. Srčki (Dicentra spectabilis) in predvsem astlibe (Astlibe) prevzamejo štafeto cvetenja v poletnih mesecih.

Potočnico množimo jeseni z delitvijo šopov, na pravih rastiščih pa se zelo rede zaseje in razširi sama. Prvotna domovina vrste sta Kavkaza, zahodna Sibirija.

Torilnica

V družino srhkolistovke (Boraginaceae) poleg spominčic in potočnic spada tudi rod torilnic. V Sloveniji uspeva v naravi spomladanska torilnica (Omphalodes verna). Pojavi se kmalu za jetrnikon in podlesno vetrnico kot ena od zanesljivih znanilk pomladi. Odvisno je od leta, ali je to marca ali šele v začetku aprila. Cvet do maja. Ob osnovni modrocvetni obliki obstaja vrtnarska belocvetna sorta 'Alba'.

Od prejšnjih dveh vrste se torilnica razlikuje po listih, ki niso srčasti temveč podolgovata jajčasti ali suličasti ter dolgopecljati. Spomnimo: listi potočnice so srčasti, spominčice pa ozki in sedeči. Na otip so vsi srhki, torej zaradi ščetin na otip hrapavi. Spomladanska torilnica ostaja nizka, visoka kakšnih 15 cm, in se s podzemnimi živicami razraste v preprogo. V naravi je rastlina gozda, zato ji tudi na vrtu priskrbimo senco ali polsenca. Tla naj bodo dobra, bogata tla. Rastline jeseni ali spomladi obsujemo s humusom, ne ustreza ji pa na debelo razgrnjeno odpadlo listje.

V naravi je vrsta razširjena v srednji, južni, vzhodni Evropi. Na jugovzhodu jo nadomešča kapadoška torilnica  (Omphalodes cappadocica). Tudi ta je vrtna trajnica, ki zraste nekaj višje (25 cm), in cveti malo kasneje, aprila in maja. Prenese več sonca, a zdrži manj zimskega mraza - na izpostavljenih legah v resnejši zimi pozebe. Osnovna vrsta ima rahle šopke modrega cvetja, sorta 'Lilac Mist' cveti lilasto.

Ker so potočnice dokaj raščave, jim moramo za družbo saditi vrste, ki se znajo same uveljaviti. Preden zacvetijo one, gredo napravijo zanimivo zgodnji telohi (Helleborus niger, H. orientalis), hkrati zacvetijo jegliči (Primula), kasneje se pridružijo srčki (Dicentra)  in tiarela (Tiarella wherryi) so za vlažno rastišče idealne astilbe (Astilbe).

Besedilo in fotografije Matjaž Mastnak

(prvotno objavljeno v reviji Vrtnar, april 2010)