Belska planina - narava ustvarja čudovite vrtove

Pusti rovt  ni bil prav nič pust. Oblekel je novo pomladansko obleko s pisanim cvetličnim vzorcem. Modro barvo so mu podarile razkošne blazinice spomladanskega svišča;  belo repnjak, vetrnice, velesa, mastnice in seveda narcise. ( Kmetje, zgleda, sekajo grmovje,  čistijo zarasle travnike in nagrada je tu.)  Rumene lise so prispevali jegliči, zlatice in na vlažnih predelih rastoče kalužnice. Pogačice so sramežljivo skrivale svoje nežne popke. Všeč so nam bili rožnato vijolični odtenki ušivca in alpskega zvončka. Tudi najmanjši alpski zvonček je  poskrbel za svojo žejo. Naselil se je tam, kjer dolgo priteka snežnica. Videli smo, da je na nekaterih mestih že vzcvetel slečnik, dlakavi sleč pa še ne. Navadni volčin se je že  od daleč razkazoval ter nas  vabil. Saj človek ne more mimo! Moraš slikati in slikati: Ker je vse tako lepo pa za spomin, za proučevanje in še kaj za vsak slučaj….. Ko smo s težavo dvignili pogled s tal, smo zagledala Triglav, ki se je bleščal v soncu, na eni strani, na drugi pa avstrijsko Koroško z zaselki in mogočno Dravo. Kako je narava lepa!

S sedla Kočna vodita dve poti: že prej omenjena in druga, ki se vije čisto po grebenu, po poseki ob mejnih kamnih. To, drugo, smo prihranili za vrnitev.

Ob »sprehajalni« stezici smo levo in desno občudovali travnike posute z narcisami. Še preden smo  jih dobro videli, smo že zaduhali njihov omamni vonj. Domačini pravijo, da jih je letos posebno veliko. Ne vedo točno, zakaj. In še ena bela cvetlica nas je presenetila. Veste, katera? Ima nežne dlačice. Imenuje se alpski kosmatinec.
Pravo barvno nasprotje je bila njegova  temna soseda alpska barčija, tudi zelo zanimiva rastlina.

Belska planina leži na južnem pobočju Struške, obdana je s prostranimi pašniki. Menda so to najvišje ležeči pašniki pri nas. Ko smo se sprehodili okoli, smo našli med ruševjem še zadnje ostanke snega. Družbo so mu delali beli žafrani, nunke. Vrbice so ravno pognale rožnato-sive mačice. Nižje, v okolici pastirske koče, pa je bilo vse v razcvetu. Iz vsake najmanjše špranje v skalah so se zlatili avriklji, šopek pri šopku. Sivkasto zelena  barva kamnokrečev jih je še poudarila.  Rumeno cvetje drabe se je  sušilo, brezstebelna lepnica je začela kazati prve znake življenja. Na grušču so se stiskali encijani, mali in veliki, spomladanski in clusijevi. Posebno veselje pa nam je naredila cvetlica, ki je nismo nikoli videli v Julijcih- zoisova vijolica. Ime je dobila po svojem najditelju Karlu Zoisu. Celovški botanik Wulfen je ni ( pred več kot 200 leti) zastonj imenoval »najlepši otrok naših gora«… Povsod modro in rumeno, rumeno in modro, kamor je segel pogled. Skoraj nismo mogli verjeti , da lahko zraste  toliko cvetja na kupu.

Počasi, ko smo zbrali vtise in se odpočili, smo se odpravili naprej proti Golici. Kar nekaj časa smo hodili molče…. Premišljevali smo, da res najlepše vrtove na svetu   ustvari narava… ki  ima »svoja vrata« odprta vsak dan v letu, ves čas.