Vrtnarska razstava v Londonu ob kraljevi palači Hampton Court

Pričakovanje lepega doživetja. Navdušenje in veselje nad Pepinim vrtom. Ponos. Neverjetna gneča. Strpnost do otrok in starejših. Zabava za vse člane družine ter pikniki.  Zgodovina. Vrtne zgodbe. Vse to in še veliko več je vrtnarska razstava ob kraljevi palači Hampton Court, ki sem si jo ogledala skupaj s skupino slovenskih vrtnih navdušencev ...

(za celoten članek kliknite več pod diaprojekcijo)

Vse to in še veliko več je vrtnarska razstava ob kraljevi palači Hampton Court, ki sem si jo ogledala skupaj s skupino slovenskih vrtnih navdušencev v izjemni organizaciji »naše« revije Rože in vrt ter Kompasa Celje.   Večino informacij o vsebini razstave, o tem, kaj je vredno ogleda, smo dobili že na avtobusu, a je kljub temu bil cel(!) dan komaj zadosti za hiter in površen ogled vsega razstavljenega.

Malo dlje sem se zadržala ob šestih vrtovih, poimenovanih po šestih ženah Henrika VIII, ki so s svojimi značaji, življenji in tudi smrtjo, navdihnile zelo različne, a zanimive zasaditve.  Le te so simbolno prikazovale čarovništvo, izgubo otrok, lepoto, nežnost, nedolžnost, pohlep. Izjemen način spoznavanja zgodovine, ki se mi je preko rastlin in njihovega pomena, z lahkoto in na prijazen način vtisnila v spomin.  Razveselili pa so me tudi vzorčni vrtovi z zasaditvami, prijaznimi do vseh tistih majhnih živali in žuželk, ki so že začele izginjati. V spominu mi je ostal vrt, namenjen privabljanju in ohranjanju kačjih pastirjev. Bilo je tudi nekaj peščenih vrtov, ki terjajo malo vzdrževanja, rastline pa ne potrebujejo posebne nege. Skratka, prijazno tudi za lastnike.

Nekateri vrtovi so se odzvali na gospodarsko recesijo in ponujali zasaditve iz različnih vrst zelenjave, ravno tako atraktivnih kot so trajnice in v živahnih barvah enoletnic. Zanimivo in okusno, pa tudi vsako leto lahko spremenite barvne kombinacije in okuse zasaditve. Bilo pa so tudi vrtovi, tako elegantnih kot tudi prijazno enostavnih oblik, kjer se je vse ujemalo, pa me nekako niso prevzeli. Ničesar niso pripovedovali. Bili so samo lepi. Manjkala jim je duša.

Tega pa ne morem reči za Pepin vrt, delo rok zagnanega, trmastega in vztrajnega slovenskega para, ki je propovedoval svojo posebno zgodbo. Zgodbo o Krasu in njegovih ljudeh, ki je prepričala ocenjevalce, da so mu v kategoriji malih vrtov podelili obe najvišji priznanji - zlato medaljo in posebno nagrado za najboljši mali vrt. Popolnoma upravičeno, saj je Pepin vrt prav izstopal s svojo preprosto lepoto in zgodovino, ki si jo slišal šepetati iz vsakega kraškega kamna posebej. Pepin vrt prinaša sporočilo o zadovoljstvu in spokojnosti ter željo po ohranjanju narave in tradicije. Resnično lepo in toplo mi je bilo pri srcu, ko sem stala med  množico, ki je dala čutiti priznanje tako vrtu kot njunima ustvarjalcema.

Obiskovalci razstave so bili neverjetni (kot so Angleži vedno). Nobene slabe volje,  prerivanja ali nestrpnosti. Očitno je to zanje pravi družabni dogodek, na katerega se temeljito pripravijo. Pa tudi organizatorji zanje dobro poskrbijo. Vsepovsod je zadosti stolov, miz, okrepčevalnic, pomočnikov, ki usmerjajo, svetujejo ali kako drugače pomagajo. Na voljo so električni vozički za starejše, pa tudi kovinska steza, za primer slabega vremena, je peljala naokoli po celem sejmu. Prijatelji, pari ali cele družine si prinesejo odeje, malico, se večinoma posedejo kar po tleh in uživajo. Kar malo sem jim zavidala, saj sem si resnično želela ogledati vse in si zato daljšega odmora nisem privoščila.

Na prostem je bilo ogromno razstavljavcev okrasnih predmetov za vrt. Nekateri so bili izjemno originalni, nekateri malo manj, za nekatere pa tudi nisem uganila čemu služijo. Po dolgem času sem videla golobnjake, take kot smo jih imeli tudi pri nas, pa sedaj vem samo še za enega.   Vse to bi morali videti tudi mnogi naši rokodelci, saj je potencialnih kupcev kvalitetne opreme in vrtnih dodatkov, tudi pri nas veliko.

V šotorih se je našlo marsikaj zanimivega. Bilo je veliko rezanega cvetja, močnih barv, dogajale so se modne revije, organizirana so bila najrazličnejša svetovanja, predstavljene so bile  manjše zasaditve. Čisto pa sta me presenetili dve zelo zanimivi in zelo bogati majhni razstavi. Eno je bila razstava orhidej z neverjetno lepimi primerki rastlin, drugo pa razstava mesojedk. Sicer sta se v tistih šotorih kar malo izgubili, vendar smo ju najbolj vztrajni vseeno odkrili.

Z zadnjimi atomi moči sem si, tik pred zaprtjem razstave, ogledala še kraljeve vrtove in za rep ujela pogled v kuhinjo Henrika VIII.

Vrtnarska razstava v Hampton Court-u je vsekakor vredna obiska in lahko bi, brez kančka slabe vesti, priporočala njen ogled vsakemu vrtnarskemu navdušencu. Je pa to razstava za vse okuse; namenjena, da vsak nekaj najde zase ali pa da samo uživa v vzdušju in dogajanju. Temu je vse podrejeno, zato se na trenutke zazdi, da so rastline šele na drugem mestu.

Tekst in fotografije: Alenka Gorza

(za povečan prikaz kliknite slike in nato kliknite še gumb Celoten zaslon)